Kdo gradi zgodovino? Človek – ali pa je človek le zidak, s katerim čas gradi in hkrati tudi že ruši? S čim merimo čas? Z dnevi, mesci, leti, stoletji – ali z ljudmi, zlasti tistimi, ki jih ni več? Potem Francis Fukuyama ugotovi, da je zgodovine konec, torej tudi ni več vélikih zgodb, in kaj preostane literaturi – pesmi, romanu, drami? Da odstopi mesto pripovedovalcu, avtorju, čigar naloga je, da pripoveduje, prikazuje, četudi neresnično, samo da je dobro izmišljeno, skladno z mislijo Giordana Bruna: »Se non è vero è ben trovato.«
Potovanje družine S. skozi 20. stoletje ni kranjska različica Stotih let samote, ampak napol dokumentarna pripoved o rodu spod Stola, iz katerega je izhajala tudi Prešernova mati Mina. O rodu, ki ni hotel biti pasivni opazovalec zgodovine, ampak je skušal postati njen sooblikovalec, čeprav je nosil s seboj temno senco dvoma o življenju in iskal odrešitve, pod praznim nebom, v smrti. Pa naj je bil to mladeniški samomor zaradi neuslišane ljubezni do mlade učiteljice Vide, samomor zaradi s kartanjem izgubljenih gozdov pod Stolom ali zavestno žrtvovanje za boljši jutri, za revolucijo, ki še ni žrla lastnih otrok, ampak je otroke revolucionarjev v času narodnoosvobodilne vojne predala v varstvo nadomestnim materam, da so se imenovali ilegalčki. Ali pa je deklica preživela vojni čas skupaj z materjo v koncentracijskem taborišču.
Zbor ženskih likov, od pesnice Vide Jerajeve do hčera revolucionarjev, narodnih herojev, odraščajočih konec petdesetih in v začetku šestdesetih let minulega stoletja, ozemljuje moške like, bolj živeče v območju idej, manj njihove uresničitve. Tako kot je za žensko rojstvo otroka radost, je njegova smrt nedoumljiva sila, sla po življenju, po boju, po zmagi.
Ko se stoletje dopolni in Slovenci dobimo samostojno državo, se zgodovina v enem samem avgustovskem popoldnevu kot na vrtiljaku zavrti, živi in mrtvi zaplešejo v neobveznem nedeljskem klepetu, a med njimi je tudi bralka Ane Karenine, ki odhaja na drugo stran sveta, kjer bodo znova oživeli njeni strahovi, porojeni nemara v koncentracijskem taborišču, in tako se na božični večer vrže v kot marmor hladno in temno reko …"
(Ivo Svetina)
