Jean-Baptiste Poquelin, z odrskim imenom Molière (1622–1673), je bil dramatik in igralec. Še danes velja za enega največjih mojstrov komedije in satire. Tarča Molièrovih satir sta bila predvsem lažni moralizem in hipokrizija takratne melomeščanske družbe in katoliške cerkve. Kljub temu da je bil ljubljenec francoskega dvora, je bilo njegovo delo javno ostro obsojano s strani cerkve, zaradi česar je moral svojega Don Juana umakniti z odra. Legenda pravi, da je umrl krvaveč na odru v napadu kašlja, medtem ko je igral svojo zadnjo dramo, kritiko medicine, Namišljeni bolnik.
Avtorja sta za osnovo uprizoritve vzela Molièrov tekst Učene ženske, preko katerega se presprašujeta o spolnosti danes. Na kratko gre v Molièrovi komediji za razkorak med duhovnostjo (učenostjo) in ljubeznijo/spolnostjo. Med "višjo sfero" in zemeljskim, vulgarnim, zastarelim. Med žensko z umom, ki živi polno življenje, in žensko sužnjo ljubezni, otroku, soprogu. Predstava temo razširi in se sprašuje, zakaj ima spolnost danes še vedno negativni predznak. Sprašuje se o njenem mestu v vsakdanjem življenju, v medijih in v spalnici. Zakaj je med temi polji takšen razkorak? Zakaj ima javnost potrebo skrivati to, kar nas vse življenje žene, to, kar ne uničuje, temveč je kreacija v najčistejši obliki, živi umetniški akt, ki ne potrebuje publike.
Danes, ko nas mediji bombardirajo s podobami nasilja, z lažmi, s "sprijenostjo" človeške narave, v času, ko je črna kronika jutranji užitek ob kavi, je akt ljubezni še vedno tabu. Absurd je, da so podobe in besedne igre, ki vabijo k seksu, povsod in služijo prebujanju fiktivnih potreb in prodajanju želja. Seksa, izpolnitve, zadovoljitve pa nikjer. Dovoljena je predigra, malikovan je rezultat v obliki otroka in svete nosečnice. Dejanje, srž, pa je zavito v meglo lažnega moralizma.
Predstava se tem družbenim normam ne upira, ampak se v Molièrovem duhu z njimi igra. Je hvalnica senzualnosti, je predigra, je akt in je ta potem. Marquis de Sade je zapisal, da je najobčutljivejša erogena cona uho, iz česar sledi, da je najmočnejši stimulant govor. Odrsko dogajanje sledi tej predpostavki. Priča smo vrsti prizorov, ki osvetljujejo temo z raznih gledišč. Like razdvajajo nazori, združuje jih potreba. Predstava je pot do združitve, ki gre preko suhe besede, preko prenasičene metafore, preko gole vulgarnosti. Gre od začetnega zadržanega šepeta, bežnega dotika, vse tja do končnega krika.
Slovensko ljudsko gledališče Celje,
Mestno gledališče Ptuj
Sezona 2015/2016
:
:
18. 9. 2015,
Slovensko ljudsko gledališče Celje
12. 10. 2015, Mestno gledališče Ptuj
12. 10. 2015, Mestno gledališče Ptuj
Režija: Jernej Lorenci
Dramaturg: Matic Starina
Scenograf: Branko Hojnik
Kostumografinja: Belinda Radulović
Avtor glasbe in korepetitor: Branko Rožman
Koreograf in asistent režiserja: Gregor Luštek
Lektor: Jože Volk
Besedilo uprizoritve je nastalo po motivih Molièrovih Učenih žensk v prevodu Josipa Vidmarja
Nastopajo:
- Filaminta - Pia Zemljič
Armanda - Minca Lorenci
Beliza - Barbara Medvešček
Henrieta - Liza Marija Grašič
Klitander - Primož Vrhovec k. g.
Krizald - Vojko Belšak
Trissotin - Gregor Zorc k. g.
Vadius - Andrej Murenc
Prva slovenska uprizoritev
Predstava uvrščena v tekmovalni program 46. Tedna slovenske drame
Velika nagrada Festivala Borštnikovo srečanje za najboljšo uprizoritev 51. Festivala Borštnikovo srečanje
Borštnikova nagrada za igro za vlogo Filaminte na 51. Festivalu Borštnikovo srečanje: Pia Zemljič
Borštnikova nagrada za mlado igralko za vlogo Henriete na 51. Festivalu Borštnikovo srečanje: Liza Marija Grašič