Peter Iljič Čajkovski (1840–1893) je bil poleg Frédérica Chopina in Antonína Dvořáka prvi slovanski mojster, ki se je čvrsto zasidral v muzikalnem kánonu Zahoda. Njegovi baleti so že pred 1. svetovno vojno postali klasika in so še danes med najbolj priljubljenimi in najpogosteje izvajanimi baleti na svetu, saj navdušujejo s svojo vsebino, razumljivostjo, poetičnostjo in z dovršenim umetniškim izrazom. Pri nas se z njimi srečujemo že od leta 1921, ko je bilo v Ljubljani prvič na sporedu Labodje jezero, leta 1940 je sledil Hrestač in leta 1964 Trnuljčica.
Leta 1890, ko je bil Čajkovski že dolgo znan in uveljavljen skladatelj, se je dvignila zavesa gledališča Marijinski v St. Peterburgu na premieri najnovejše baletne produkcije, ki so jo mnogi poimenovali dogodek stoletja velikega umetniškega pomena, saj je bilo zanimanje občinstva neizmerno in o predstavi se je govorilo že veliko časa pred premiero. Dogodek je bil odločilen tudi za širjenje neštetih impulzov, od revolucije baletne glasbe prek konstituiranja lastnega ruskega baletnega sloga do renesanse klasičnega baleta v našem stoletju. Balet Trnuljčica še danes velja za najčistejše delo klasičnega baletnega repertoarja in je pomembno tudi zaradi zgodovinskega srečanja dveh najpomembnejših in največjih umetnikov: Čajkovskega in Petipaja. Prvi je po neuspehu danes morda najbolj znanega baleta Labodje jezero za dalj časa odstopil od pisanja baletne glasbe, drugi pa je svoji nagnjenosti k zahodni baletni tradiciji, sloneči predvsem na francoski šoli in njenem slogu, dodal še elemente domače ruske baletne šole ter v 19. stoletju razvito italijansko šolo in tako izdelal lasten slog, ki je takoj zaslovel kot eleganten, aristokratski in briljanten, hkrati pa tekoč in ruski. Petipa se je v veliki meri zgledoval po že uveljavljenem klasičnem slogu baletne predstave, za katero sta do tedaj pisala glasbo v glavnem le Cesare Pugni in Ludwig Minkus. Čajkovski mu je potrpežljivo sledil in Trnuljčica je za vedno obveljala kot najmočnejše in najbolj izpopolnjeno Petipajevo delo, v katerem se je koreograf oprijel dolgega, težkega in trdovratnega iskanja povezave med simfonično sintezo in koreografijo. Rečemo lahko, da je dosegel v 19. stoletju višek umetnosti koreografiranja, ki je odprla pot renesansi klasičnega baleta v 20. stoletju. Vsebina baleta se tesno navezuje na zgodbe Charlesa Perraulta La Belle au bois dormant (Trnuljčica), ki jo danes vsi poznamo po številnih filmskih, odrskih in drugih priredbah in je tudi v baletu zastavljena s pridihom pravljičnosti in romantike, kar je Petipaju uspelo ohraniti v neverjetnih podrobnostih. Dodal je še več pravljičnih figur in vse skupaj povezal v virtuozen klasični balet s številnimi pas de deuxi, variacijami in romantičnimi ansambelskimi prizori, med katerimi so, denimo, znameniti Adagio vrtnic, dramatični Carabossin nastop in lirično sanjski prizor v drugem dejanju Grand pas de deux …
Tatjana Ažman
