Tatjana Ažman, 17. 10. 2013

Mit o plemenitem pravljičarju Charlesu Perraultu

SNG Opera in balet Ljubljana, Peter Iljič Čajkovski TRNULJČICA, premiera 17. oktober 2013.
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu

Če sta brata Jacob in Wilhelm Grimm v devetnajstem stoletju za svoja pravljična dela črpala številne preproste zgodbe iz tedanje folklore, je francoz Charles Perrault (1628–1703) v sedemnajstem stoletju ustvarjal brezčasne pripovedi, ki so si s pomočjo rahločutnega in zabavnega jezika ter pretanjene strukture izborile vstop v prostrane salone tedanjega plemiškega družbenega kroga in ohranile nadvse močan vpliv na domišljijo ljudi, ki še do danes ni ugasnila. Andrew Lang (1844–1912), škotski pesnik, novelist, literarni kritik in antropolog, znan po zbirateljstvu ljudskih in pravljičnih zgodb, je Perraulta opisal kot človeka, ki je najbolje obvladal stvari, katerih od njega nihče ne bi pričakoval;  kot človeka živega, genialnega, nepremagljivega in neustrašnega značaja in humorja, ki so ga te lastnosti povzdignile v enega najbolj zaželenih ljudi svojega časa. A v njem je videl tudi človeka, ki ga je poimenoval učenec, ki je “šprical” šolo, arhitekt brez formalne izobrazbe, upornik proti tiraniji klasike in nesmrten le po naključju.
 
Perrault je bil rojen v meščanski družini, ki si je pridobila mesto na dvoru. Njegov oče je imel zanj velike načrte, saj je bil parlamentarni odvetnik.  Sedem bratov in sester sta starša vzgajala v duhu sovraštva do popularnega praznoverja, kar je v tedanjem času veljalo za precej razsvetljen pogled na svet. Morda lahko prav zavoljo tega v zgodnjih delih, ki jih je Perrault ustvaril skupaj s svojimi brati, razberemo protislovja celotne meščanske družbe. Slednjo je namreč vselej mikalo zavezništvo z nižjim razredom, a se je hkrati tudi bala, da bi takšno sodelovanje lahko ušlo nadzoru.  Tudi izobraževanje je bilo v 17. stoletju nekaj posebnega in je veljalo za zelo zahtevno. Študenti so morali poleg aktivnega znanja latinščine velik del svojega študija posvetiti klasični grški in rimski literaturi. Charles pa se je študiju ves čas posvečal z levo roko. Nekoč ga je celo opustil in samoiniciativno sedel za knjigo, ko je presodil, da je za to primernejši čas. Zelo spretnega pisca verzov je kmalu opazil Jean-Baptiste Colbert, tedanji finančni minister v vladi Ludvika XIV. Poleg svojih osnovnih dolžnosti si je minister prizadeval za promocijo francoske kulture skozi umetnost, in tako si je Perraultov talent prav pod patronatom Colberta utrl pot na prestižno Francosko akademijo, kjer je pisal filozofske in politične spise in se proslavil tudi kot član literarnega pravljičarskega gibanja Les Contes des Fées, ki je navduševalo francosko plemstvo 17. stoletja.  A bil naj bi celo sodobnejši, kot bi mit o njem dovoljeval verjeti, in daleč od podobe prijaznega predstavnika buržoazije, ki si je bližino delila z nižjim stanom. S smrtjo Colberta leta 1683 je Perrault izgubil svoj položaj na dvoru in se posvetil svojim otrokom, pisanje pravljic pa je postal način, s pomočjo katerega jih je razveseljeval.

Pod skupnim naslovom Histoires ou contes du temps passé (Zgodbe in pravljice iz preteklosti) je leta 1697 v knjižni obliki izšlo dvanajst pravljic, med njimi Rdeča kapica, Obuti maček, Pepelka in Trnuljčica. Skoraj vsako izmed njegovih besedil je imelo korenine v tradicionalnem izročilu. Avtor jih je mojstrsko priredil za občinstvo, ki ga je oboževalo – ustvarjene so bile v zabavo aristokratom, mešanica plemenitosti in tradicije pa je ustvarila enkratno polimorfnost, ki je bila najverjetneje tudi razlog tako velikega uspeha.

Ker je bil v tistem času v Franciji in po vsej Evropi izrazito prisoten pojem izumetničenosti, so mnogi plemeniteži mislili, da svoj status dokazujejo že z briljiranjem v konverzaciji in z eleganco jezika. Nekateri so cenili humor ter kritično mišljenje in so v svojih delih v največji možni meri izkazovali svoj način življenja, medtem ko so imeli buržoazno življenje  za višek vulgarnosti. V teh okoliščinah bi lahko pravljico kot manj pomemben literarni žanr popularne kulture, poln pretirane uporabe preprostih jezikovnih sredstev, sploh prezrli. Toda bistvo strasti v okolju salonov je bilo v tem, da je pravljice pisal vsak, ki si je želel  literarne prepoznavnosti. Strast je pripeljala tudi do predelav, ki z ljudskimi izvirniki niso imele več mnogo skupnega. Nastale so dolge zgodbe, zapisane v izjemno zapletenem slogu. Tiste povsem izvirne niso spoštovale značilnosti tradicionalnih pripovedi in so služile predvsem kot pretveza za razuzdan podton in za sporazumevanje med kultiviranimi ljudmi, zato je naivnost, ki jim jo včasih pripisujemo, vse prej kot nedolžna zadeva. 

Ko je leta 1715 umrl Ludvik XIV., je z njim izginil tudi takratni način življenja in plemiške zgodbe so počasi utonile v pozabo. Zahvaljujoč vzpenjajoči se založniški dejavnosti  v 18. stoletju pa so ponovno postale popularne, a so dostikrat doživele številne predelave, ki so zgodbe dodobra okrnile. Literati, spodbujeni s političnimi, religioznimi in filozofskimi spremembami, so se bolj kot pravljicam posvečali filozofskim in političnim debatam. Tako kot se je spremenil odnos do pravljic, se je spremenil tudi vrednostni sistem tedanjega človeka.

Če je Perrault pripomogel k vzponu kraljevega absolutizma in v imenu napredka ter modernizma branil primat katolištva, je razsvetljenstvo napredek razumelo skozi filozofski vidik racionalizma in kritičnega mišljenja. Pozneje pravljicam prav tako ni bil naklonjen Napoleonov režim in ravno Perraultove stvaritve so morale počakati na ponovno prepoznavnost v okviru romantičnih intelektualnih elit, kar je odprlo vrata bratoma Grimm, ki sta poskušala ohraniti dediščino in z velikim spoštovanjem do tradicije zbirala zgodbe. Leta 1812 je izšla zbirka pravljic, v kateri so se znašle tudi vse Perraultove, med njimi Trnuljčica, ki je bila v osnovi pravzaprav čista literarna pripoved.  Vpliv znamenitega pravljičarja je čutiti tudi v delih, ki sta jih brata Grimm ustvarila na novo, in povsem jasno je, da je ravno Perraultov izklesani slog v tem delu njunega opusa pustil izrazite sledi. Na francoskih tleh je Perrault doživel nepričakovano popularnost med letoma 1842 in 1913, ko je več tedanjih založb natisnilo okoli 233 izdaj njegovih pravljic (število ne obsega poceni izdaj in prevodov), kar pomeni v povprečju tri ali štiri na leto. Njegov literarni vpliv je segal vse do tedanjih intelektualnih krogov.

Ruski klasični balet je na odre ponovno pripeljal princeske, tehnične vrline in aristokratsko spretnost. Romantika je ostala preživeta stvar malomeščanstva, saj je car zahteval bleščeče podobe z dvora in na ta način sam sebi ustvarjal iluzijo o času, ki se je ustavil in v katerem njegovi vladavini niso grozile nikakršne spremembe. V takšnem okolju so se ustvarili pogoji, ki jih je véliki baletni mojster carskega baleta, plesalec in koreograf Marius Petipa, izkoristil za to, da se  je skozi svoje ustvarjalno delo pogosto spraševal tudi o vlogah resničnosti in vizije v družbi, v kateri je živel in delal.  K sreči ju car ni znal brati kot tedanji aktualni manifest. Petipa se ni odpovedoval razkošnejšim postavitvam in še vedno je spoštoval tudi sicer zapovedano hierarhijo, skrbno je ravnal s simetrijo in z redom znotraj posameznih koreografskih delov, vse je bilo podrejeno strogi kodi in ravnovesju med  mimsko igro in čistim plesom, med klasičnimi gibi in narodnimi plesi. Pod takšnimi pogoji pa je tudi dovršena pripovedna struktura, kakršno je Perrault zasnoval nekaj stoletij poprej za tedanjo aristokracijo, lahko doživela svojo preobrazbo v neki drug medij. Takšno izpovedno moč je ravno v Perraultovi Trnuljčici zaslutil tudi Vsevoložski, Petipajev soavtor libreta za pravljični balet.

Danes se bolj kot z vprašanji družbenih hierarhij v povezavi z zgodbo o Trnuljčici ukvarjamo s psihološkimi dimenzijami omenjenega dela. Bolj kot sanje dvora o stoletnem miru, medtem ko prebujeno ljudstvo čaka na priložnost, da si prilasti oblast, je v ospredju boj med dobrim in zlom – med temačnimi in nevarnimi silami podzavesti in v življenje stopajočim mladim dekletom, med nedolžnim otrokom in ozaveščenim, a zato tudi krivim odraslim. Pravzaprav gre pri vsem skupaj le za eno središčno temo, in sicer za pripoved o obupanem in neuspešnem poskusu staršev, da bi svojo hčer zavarovali pred tem, da odraste. 

Ustvarjalnost znamenitega pravljičarja je skozi zgodovino postala nepogrešljiva tako v političnem in socialnem kot estetskem razvoju določenega obdobja in podobno moramo sklepati tudi takrat, ko beseda nanese na baletno umetnost neke dobe. Vsako obujanje že uveljavljenih form s seboj prinese njihovo ponovno aktualizacijo – skupaj s spoznanji vsega, kar je v snovanje umetniških del zanesel čas.

 

 

Iz gledališkega lista uprizoritve

Povezani dogodki