Če se edina ohranjena trilogija iz antičnih časov – Ajshilova Oresteja, sicer zelo temačen portret Tantalovega rodu – vrti okoli človeške, večinoma moške objestnosti in napuha, se Zinnie Harris posveti predvsem ženskam te od bogov preklete rodbine. Vladarica Klitajmestra v dolgih desetih letih moževe odsotnosti utaplja svojo žalost v alkoholu. Njuno prvorojenko Ifigenijo je namreč soprog Agamemnon žrtvoval, da bi pri bogovih izprosil ugodne vetrove in vojaško srečo za napad na Trojo. Tega mu Klitajmestra ne more odpustiti. Ko se Agamemnon vrne, se v Klitajmestri vsa žalost in bes združita v odločitev, da bo ubila morilca svoje hčerke. Krvoločni umor vidi deklica, ki jo je Klitajmestra vsa leta zanemarjala – njuna najmlajša hči Elektra. V drugem delu trilogije zdaj že odrasla Elektra nežno skrbi za bolno mater, ki jo mučijo prividi in blodnje. Nekega dne naleti na starejšega brata Oresta, ki ga maščevanje za očetovo smrt prav fizično ščemi. Šele Orest Elektri odpre oči, da sprevidi, kako zahrbtno in brutalno je bilo Klitajmestrino dejanje. Brat in sestra skupaj napadeta mater in Elektra jo pokonča.
V zadnjem delu je psihično zlomljena Elektra priklenjena na posteljo v sodobni psihiatrični bolnišnici, v kateri se ji posveča mlada psihiatrinja, ki prav tako beži pred temnimi sencami svoje preteklosti. V neizbežnem trku sodobnega dušeslovja s fatalizmom in matricidom zaznamovane Elektre, ki nikjer ne najde pokoja, se izoblikuje spoznanje, da najbrž nikoli ne bomo razvozlali vseh skrivnosti človeške duše.
