Sva

Uprizoritev odkriva in redefinira naše predstave o identiteti, bolj natančno »identiteto« onkraj vseh identitet – pravi, prvotni, prvobitni jaz, s katerim smo prišli na svet. Je nekaj, kar se izvaja dolgo, neprenehoma, ritualno, ponavljajoče se, da se gledajoči lahko osredotoči na vsak detajl, da se mu lahko sestavi čista celota. Besedilo v predstavi so navdahnila dela: film Žrtvovanje Andreja Tarkovskega, Psihotipija Fernanda Pessoe in no igra Hanjo Yukia Mishime.

»Motila sva se, ko sva mislila na ljubezen. Misliti bi morala le drug na drugega. Le tako se lahko spoznava, se znebiva razočaranja. Le tako lahko uvidiva, kdaj živiva v zmoti, in videla sva, da sva bila le to, za kar naju je napravila utvara. V bistvu nisva nič drugega kot Dva. V bistvu sva zgolj večna epopeja – Moški in Ženska …«  (Fernando Pessoa Dialog v vrtu palače)