Kje ste bili med nevihto, kje ste bili pod večer?
Nasmeh, da obstanem v klicu, v razpenjenem zlomu,
da obstanem v klicu in razpenjenem zlomu, se razbolim.
Jokal sem v materi in dvomil v svoj spomin: jok in dvom.
Na neskončnih plovbah sem se organiziral v bika in v orla,
glavo sem posojal dušeči megli in nameraval vase.
S svojim divjim mrakom sem kuril, da bi sovražil pepel,
visoko starožitje sem si nosil v kri, da bi ostal sam,
umaknil sem se v kompas in nikoli nisem klečal v sreči.
Prijavil sem se v legijo, prijavil sem se med ulomke.
Nekoč sem tudi skupaj z drugimi plesal v fotografijah,
potem sem jokal in spet ne, ker sem bil v fotografijah zrasel;
vse ljubó sem zakopal v spomin, užaljenost, je odšla:
plaval sem v temo, priplaval sem v svežo bodrost,
poslal sem šopek veselih, brezskrbnih pozdravov in rož.
Izstopil sem iz razvad, stopil v najbolj čudovite žene,
v pogledih sem se pogovarjal z njimi, v deminutivih.
Infiltriral sem doke v smrt prosivcev in hudičev,
bojeval sem se s pravičnostjo v desnici, školjkami v levici.
Jokal sem v materi in dvomil v svoj spomin: jok in dvom!
Vrvi so se napele v viharju, vame je padla ranjena zvezda,
čezme je vlekel strupeno mrzel piš: jok in dvom, jok in dvom.
Svet me je dočakal v svoji najbolj živčni uri. Uprl sem srce,
znanje me je obdarilo s puško, odšel sem v škrlatne morivce.
Tiho se pogovarjamo, po stokrat na dan se rokujemo.
