V obrežnem mestu na južnem Norveškem je ustanovitev kopališča po zamisli dr. Stockmanna prinesla skupnosti sijajen razcvet, zdraviliška dejavnost je postala temeljni vir dohodkov, turizem pa osrednja perspektiva razvoja. Toda sredi zanosnega pričakovanja uspešne poletne sezone in mednarodne uveljavitve dr. Stockmann odkrije, da je »utripajoče srce mesta«, kot je sam nekoč označil zdravilišče, v resnici »kužna jama«. Ambiciozni župan, doktorjev brat, v odkritju ne vidi drugega kot škandalozno izmišljijo, saj bi sanacija vodovodne napeljave, kopališča in virov onesnaževanja zahtevala prevelike stroške ter – seveda, predvsem – spremenila, nemara celo ustavila dobičkonosne načrte. Doktor, prepričan v samoumevno podporo meščanov, se spusti v boj z oblastniki za pitno vodo, čisto okolje in poštenost do zdraviliških gostov, toda ...
Henrik Ibsen, veliki nordijski dramatik, je v Sovražniku ljudstva izrazil odpor zoper družbeno omejenost in laž, s katerima se je tudi sam soočal, ko je javnost viharno zavrnila njegovi predhodni igri in se tako poskušala ograditi od brezkompromisnega razgaljanja tabujev (Nora in Strahovi). Onesnaženo kopališče se z drzno doktorjevo tezo, »da ima množica in masa, strnjena večina v zakupu svobodno misel in moralo«, vzpostavi kot simbol pokvarjenosti družbe. A nemara se danes osrednja ost presenetljivo aktualne diagnoze funkcioniranja (meščanskega) sveta sežema v spraševanje, kaj nam nekonformizem, ki ga je v evropski zgodovini vse od Sokratove smrti obdajal sij idealne vrednote, pomeni danes?
