»Sveto pismo nas uči, da naj ljubimo tako svoje bližnje kot tudi svoje sovražnike. Verjetno zato, ker gre praviloma za iste osebe.«

Kdo plava proti toku? Denimo nemško-nemški umetnik Wolf Biermann, ki se je, ko so drugi bežali na zahod, odpravil na vzhod razdeljene dežele in bil kasneje, v sedemdesetih letih, spet izgnan nazaj  na zahod.  Ta izvrstni kantavtor poje v nekem svojem songu o  malem, udobnem, domačnem fašizmu (Gemütlicher Faschismus). In prav domačnost, drobnost, tako rekoč vsakdanjost razkriva resnični misterij fašizacije javne zavesti. Ko po inerciji pišemo, kako je to ali ono delo tega ali onega avtorja ohranilo aktualnost, je to neredko oguljena, brezvsebinska fraza. Pri Ibsenovem komadu Sovražnik ljudstva pa je ta aktualnost vsekakor ohranjena. Še več. Šele v današnjem času aktualnost drame resnično zaživi. V času, ko je davnega leta 1883 Ibsen to družbenokritično dramo premierno postavil na oder, se je svet že postopoma pripravljal na velike družbene lome; lome svetov, ki so si sledili med obema svetovnima vojnama dvajsetega stoletja: revolucije, vznik fašizmov, ekonomska kriza, pavperizacija ljudskih množic. In te velike strukturne spremembe so za dalj časa zakrile psihološko bistvo avtoritarne, fašistoidne zavesti. A Ibsen je intuitivno vedel že takrat, kje se skriva in kako se prepoznava misterij avtoritarnega, fašistoidnega gospostva. Ne v velikih  ideoloških bojih, temveč v vzniku spečih avtoritarnih potencialov slehernika, ki se v določenih trenutkih, ob določenih okoliščinah lahko aktivirajo ter postanejo družbeno relevantni in posledični, ko nastopijo kot izraz skupne volje – javnega mnenja. Boj za javno mnenje se artikulira kot spopad v medijih in za medije. Mediji definirajo vsebino in robove svobode. In nesvobode. Ključna bitka za družbeni vpliv se tako dogaja v medijih.

Medijski univerzum je danes postal eden ključnih podsistemov družbe. Klaus Merten pravi, da si danes ni mogoče več predstavljati nobenega športa, umetnosti, trženja produktov in idej, pa tudi politične kampanje, brez medijev; brez posredovanja in dogajanja skozi medije. Pravi, da živimo v medijski družbi. Pravzaprav živimo kar v medijski demokraciji, dodaja komunikolog Dönbach. Vprašanje, ali je to dobro ali slabo, je odveč, ker je postavitev sveta in demokracije v medijski okvir pač dejstvo, ki ga ni mogoče ne spregledati ne spreminjati.

Zato je danes, naj se sliši še tako protislovno, materialna oz. stvarna politika abstrakcija, simbolična politika pa stvarnost. Pri tem razumemo s pojmom stvarna politika dejansko politično odločanje in delovanje, s pojmom simbolična politika pa predstavitev oz. posredovanje same politične volje in akcije. Simbolična politika je torej nekakšna strateška inscenacija politične realnosti. Pojem simbolične politike je uvedel politolog Murray Edelman in z njim zaobsegel postopke oblikovanja politične javnosti, v katerih skušajo akterji na tak način predstaviti politično voljo in akcijo, da bi dosegli odobravanje in legitimiteto; je torej nekakšen postopek sinhronizacije razumevanja (politične) realnosti med političnimi akterji in občinstvom.

Ibsen v Sovražniku ljudstva ujame vse, kar je bistveno za raztelešanje fenomenov. Svobode in fašizma. In to naredi izvrstno. Ne s cenenim portretiranjem in nizanjem verjetnih, enodimenzionalnih, dobrih ali slabih značajev. Pač pa pokaže, kako smo vsi dovzetni za posedovanje (socialne in družbene) moči, ki bi nam dala (socialni in družbeni) vpliv. Moč fascinira. Vsakogar. Vsak kdaj pa kdaj podleže njenemu čaru. Celo osrednji, izhodiščno pozitivni junaki. In v drami nas Ibsen vodi za nos. Zaradi prevladujočih pozitivnih in plemenitih motivov ter stremljenj morda ne uvidimo slabosti junaka, s katerim se identicifiramo. A prav za to gre v avtoritarnih razmerjih. V tem je past. Identifikacija je paravan, ki zakrije pravo ali celotno razsežnost fenomena. Denimo novokomponirani populizmi, ki se epidemično širijo po Evropi in svetu: sleherniku dvorijo, ga všečno nagovarjajo in hkrati od njega zahtevajo umestitev, predanost, lojalnost na račun svobode, avtonomije, neumeščenosti. Kar dodobra hitro na začetku komada skusi Ibsenov stranski junak, pomorščak Horster.

HORSTER: Bodo spet volitve?
BILLING: Kaj ne veste?
HORSTER: Ne, v te stvari se ne mešam.
BILLING: Javne zadeve vas pa menda ja zanimajo?
HORSTER: Ne spoznam se na politiko.
BILLING: Človek mora vseeno glasovati.

Česa torej ne razume kapitan Horster? Participacija ni razmišljanje, svobodno izbiranje, ampak sledenje in predanost, ubogljivost in disciplina. In seveda konformnost, utečenost, plavanje v smeri glavnega toka. Ne zato, ker tako hočemo, ampak ker vemo, da tako moramo. Kot Ibsenov preračunljivi tiskar Aslaksen: »Nič se nisem spreminjal, kvečjemu toliko, da sem postal malo zmernejši. Moje srce je še vedno z ljudstvom, ne zanikam pa, da se moj razum nekoliko nagiba k oblastem.«
Podrejanje osebne zavesti, vesti in hotenj je srž avtoritarnih razmerij. Javnost, javno mnenje ima zato posebno, lahko bi rekli sanitarno funkcijo. Funkcijo nadzora, vzpostavljanja in vzdrževanja družbene higiene. Je instanca nadresnice.

HOVSTAD: Oprostite, gospod doktor, ampak jaz mislim, da je vzrok neko čisto drugo močvirje.
DOKTOR STOCKMANN: Katero močvirje?
HOVSTAD: Močvirje, v katerem tiči in gnije vse družbeno življenje našega mesta.

Javno mnenje je kot zid resnic v času kitajske kulturne revolucije. Junaki vzniknejo in padejo na tribunalih večinske javnosti. In tudi osrednji junak ni imun pred mamljivo močjo večine.

DOKTOR STOCKMANN:  (…) Vsi me bodo podprli, če se bo zataknilo. Katrine – veš, kaj imam za sabo?
GOSPA STOCKMANN: Za sabo? Ne, kaj?
DOKTOR STOCKMANN: Strnjeno večino.
GOSPA STOCKMANN: A tako. Pa je to dobro zate, Tomas?

Gospa doktorjeva je »po občutku« vedela, da ni dobro. Doktor Stockman se je tega moral naučiti. Naučiti, da ko vsi enako mislijo, jih večina nič ne misli. Zgolj sledijo. Sledijo nekomu, ki jim v paketu ponudi vse, od  ideje do morebitnega linča. In se je naučil, le cena je bila visoka.

DOKTOR STOCKMANN: Najnevarnejši sovražnik resnice in svobode med nami je strnjena večina. Ja, ta prekleta, strnjena, liberalna večina.    
HOVSTAD: Večina ima vedno pravico na svoji strani.
BILLING: In resnico tudi, Bog me nima rad!
DOKTOR STOCKMANN: Večina nima nikoli pravice na svoji strani. To je ena od tistih družbenih laži, ki bi se jim moral svoboden, razumen človek upreti. Kdo pa sestavlja večino prebivalcev dežele? Pametni ljudje ali bedaki? Mislim, da se vsi strinjamo, da je bedakov po celem širnem svetu prav grozljivo več. Ampak, hudiča, saj ne more biti prav, da bedaki vladajo pametnim!

A osrednji junak se tukaj dvakrat moti. Strnjena večina ni liberalna. Nasprotno. Če parafraziramo Marcuseja, se v (avtoritarnem) okolju in klimi »strnjene večine« odvija neizprosen boj proti liberalizmu in liberalni manjšini. In tudi vladavina »bedakov« je zgolj privid. »Bedaki« niso nosilci; anemična večina je zgolj posrednik resničnih posedovalcev družbene moči. »Bedaki« so prve žrtve na oltarju moči. A med junakom in bedakom je zgolj tanka, nevidna črta. Med prijateljem in sovražnikom še tanjša. Naš junak je bil vsega po malem. Rüdiger Bernhardt ga vidi kot predanega borca za resnico in političnega fantasta hkrati, kot etičnega idealista in naivnega sanjača, kot junaka in norca, kot veličastnega moža in otročjo bučo.

GOSPA STOCKMANN: Ampak, dragi Tomas, tvoj brat ima moč –
DOKTOR STCKMANN: Ja, jaz imam pa prav!
GOSPA STOCKMANN: Oh, prav, kaj pomaga, da imaš prav, če nimaš moči?

 … In tako iz dialoga v dialog, iz zapleta v zaplet skupaj z našim junakom spoznavamo misterij javnosti, moč medijev, resnice kot zgolj instrumenta in sla interesa. In vsi pejsaži iz nordijske dežele nas spominjajo na domače močvirje. Tukaj in danes. Ekologija je dekla interesa. Če niso toplice, so vojne med energetskimi lobiji. Če ni Ljudski glasnik, je javna televizija. Če ni doktor Stockmann, je kakšen domači fantast.

A pouk iz zgodbe je kot na dlani. Prostori medijske svobode niso nikoli dokončno osvojeni. In tudi ne trajno izgubljeni. Zanjo se je torej potrebno in vredno boriti.
Zakaj torej plavati proti toku? No, to je kompleksno vprašanje. Obstaja vsaj 571 razlogov in odgovorov.

Henrik Ibsen
Sovražnik ljudstva

Prevajalka: Marija Zlatnar Moe
Priredba prevoda: Srečko Fišer, Ana Kržišnik, Dušan Mlakar
Režiser: Dušan Mlakar
Dramaturginja: Ana Kržišnik
Lektor:Srečko Fišer
Scenografka: Sanja Jurca Avci
Kostumografka: Jerneja Jambrek
Avtor glasbe: Mirko Vuksanović
Oblikovalec luči: Samo Oblokar
Asistent scenografke: Benjamin Hafner

Igrajo
Branko Šturbej k.g.
Helena Peršuh
Nina Rakovec k.g.
Ivo Barišič
Gorazd Jakomini
Miha Nemec
Jože Hrovat
Milan Vodopivec
Branko Ličen
Radoš Bolčina

Povezave:

- Več o predstavi
- Dušan Mlakar na Geslu
- Dušan Mlakar na Repu
- Fotogalerija na SiGledal