Samomorilec Nikolaja Erdmana je v mnogih potezah zanimiv za današnji čas, saj bravurozno preigrava različne dimenzije obupa in ujetosti v družbeno kolesje, jih požene v vrtinec zasukov, nepričakovanih rešitev in ostrih uvidov, da bi končno potrdila vrednost življenja in njegovih neizčrpnih možnosti. Protagonist igre je brezposelni Podsekalnikov, obremenjen s pomanjkanjem pravih perspektiv, ki v nespečni noči pomisli na smrt. Njegova žena, zaskrbljena zaradi njegovih čustvenih izbruhov, odhiti iskat rešitev. In glej: sosed jima je v nevarnosti pripravljen pomagati, vendar ugotovi, da je s takšno smrtjo mogoče tudi kupčevati. Hitro se v hišo zgrnejo najrazličnejši ljudje, ki v nesrečnikovem samomoru ugledajo idealno možnost za samopotrditev: zastopniki različnih deprivilegiranih poklicev, raznovrstni pridigarji in ideologi, ljubezni in oboževanja željne lepotice … vsi pričakujejo, da bo poslovilno pismo uveljavilo njihove interese. Samomor se prikaže kot nadvse zaželeno tržno blago. Podsekalnikov pa se nenadoma znajde v središču pozornosti gruče posameznikov in strank, ki se pulijo za njegovo sodelovanje in ga slavijo kot mučenika in junaka. O takšni slavi in ljubezni ni nikoli niti sanjal. Za hip verjame, da je res junak. Pa vendar! Razkošje, ki se nanj zgrne, ko drugim obljubi svojo smrt, ga spomni, kaj vse ponuja … življenje.
Ruski dramatik iz prve polovice 20. stoletja je z burleskno, mestoma groteskno komedijo o samomoru obravnaval življenje v družbenem kolesju sovjetskega režima. Vendar pa v njej razbiramo motive, ki zaznamujejo tudi današnji čas.
