SNG Maribor, 19. 1. 2018

Samomorilec

Drama SNG Maribor, Nikolaj Robertovič Erdman, Nebojša Pop-Tasić SAMOMORILEC, režija Ivana Djilas, premiera 19. januar 2018.
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc

Odlomki iz gledališkega lista

Nikolaj Robertovič Erdman (rojen 1900) je že kot štiriindvajsetletnik napisal satirično komedijo Mandat, s katero mu je uspelo v režiji Vsevoloda Meyerholda nakrohotati tedanjo inteligenco ob dovtipih, ki so leteli na mlado sovjetsko republiko. Glas o tej postavitvi se je bliskovito širil in kot gobe po dežju so v ruskih mestih nastajale nove predstave, vest o Erdmanovi bleščeči dovtipni komični satiri pa je pljusknila tudi v tujino – leta 1927 je bila komedija Mandat uprizorjena v Berlinu. Ljudje so odkrito govorili, da se je rodil sovjetski Gogolj.  

S komedijo Samomorilec, ki je nastala štiri leta pozneje, ni šlo tako gladko. Represija in cenzura sta naraščali in vse očitneje se je krepilo komunistično enoumje, ki je leta 1934 z imenom socrealizem preraslo v edino pravilno oziroma sprejemljivo umetniško smer v Sovjetski zvezi. Seveda so živeli tedaj tudi drugi, svobodomiselnejši intelektualci, imenovani sopotniki, ki so vsak po svoje protestirali pred vse bolj krvavečo zarjo sovjetskega boljšega sveta. Ti sopotniki z najrazličnejšimi idejnimi usmeritvami in stilskim izrazom so igrali pomembno vlogo pri Erdmanovi izgradnji umetniške besede. Omenjam najpomembnejše: Bulgakov s satirično grotesko, pozni Majakovski, ki je v dramatiki opozarjal, da so ideje revolucije že zbledele, Zoščenko in Iljf-Petrov s satirično jedko, smešno prozo, Oberiuti – med njimi Harms –, ki so v Sovjetski zvezi prepoznavali prvine absurda.

To je bil čas, ko so intelektualci vsakodnevno zginevali, obsojeni na smrt ali na prevzgojo v gulagih, izgnani v Sibirijo ali iz sovjetske diktature na zahod, če so pač imeli srečo. Ruski pesnik Mandelštam je v Voronežkih zvezkih zapisal za razumevanje tedanje situacije in prav tako komedije Samomorilec povedno misel: »Moral sem živeti, čeprav sem že dvakrat umrl …«

Zaradi satiričnih osti v Samomorilcu je oblast Erdmana izgnala in že prvo opozorilo je zaleglo: za filmski scenarij Pogumni ljudje, ki veliča boljševiške dosežke v času Velike državljanske vojne, je nekdanji satirik leta 1951 dobil Stalinovo nagrado.
(Miha Javornik: Kdo v resnici mori)

***

Erdmanov Samomorilec ne govori o samomoru, vsaj ne na način, da bi razpravljal o njegovih etičnih ali filozofskih aspektih. Zagotovo pa govori o odločanju, (ne)moči in instrumentalizaciji posameznika. V tem smislu je prej družbeno kot osebnostno kritičen. Če sledimo zgornjim nastavkom, gre za slehernika, ki ima (tehnično) zmožnost, a ga njegov lastni karakter, družba, sistem in/ali situacija oropajo dejanske zadnje poteze, ultimativnega dejanja. Izbire.

Prosto po Renati Salecl je izbira tisto, kar je nadomestilo svobodo, ko nam je bila pod korporativnim kapitalizmom odvzeta. Coca-cola ali Pepsi? Lidl ali Hofer? Janković ali Janša?

Odgovori so na dlani: »Isto sranje, drugo pakovanje.« Ali pa: »Vsi so isti.« »Ne gledam več poročil, depresivna so.« »Vse, kar naredim, nima nobenega vpliva.«

Izbira Renate Salecl je v naši sodobni, omreženi, opolnomočeni družbi naredila dvojni luping: na intuitivnem nivoju jo je večina spregledala za lažno svobodo, za past, a jo hkrati priznala za fait accompli, izvršeno dejstvo, orodje pozicij moči, ki kljub razkrinkanju deluje.

Če ničesar ne spremenim, sem sploh kaj naredil?
Če ničesar ne morem, ni bolje, da sploh ne poskusim?
In skladno z Eganom nam prav tehnologija razkriva srhljive plasti novih realnosti. Samomor je danes postal (virtualen) kapital. Mohamed Bouazizi, Tunizijec, ki je s samomorom sprožil arabsko pomlad, je ni sprožil, ker se je ubil, pač pa, ker se je ubil na facebooku.

Erdman je preroško zaslutil družbenost samomora, iztrgal ga je smiselnim ljudem, vladajočim slojem. Služabniki se v grški tragediji ne ubijajo, ubijajo se kralji in princese, Erdman pa je opolnomočil, da se ubije, slehernika. Ker ima to lahko smisel.
Res je, da je svojemu samomorilcu ta smisel takoj odvzel. Ker se ne ubije. Ker se ne bo ubil. Ker je to tako ali tako jasno. Vendar mislim, da je to storil zato, da se lahko tej logiki upremo.
Če v gozdu pade drevo in ga nihče ne sliši, je zaropotalo? Če se danes ubijem in tega nihče ne objavi na družabnih omrežjih, sem sploh mrtev?
Če nisem javen, sploh sem?
Samomor je gotovo dejanje obupa. Klic na pomoč ali pa zadnji vzkrik proti krivici. Simptom bolezni ali njen konec, pod lastnimi pogoji.
A bistveno, zato o njem pišem, samomor je dejanje. Odločitev.
Ne spada pod izbiro. Ford, Volkswagen … ali samomor? Samomor je vedno tretja možnost. Možnost poleg izbire.
In v tem je Erdmanovo besedilo – sploh v Pop Tasićevi sodobni obdelavi in vedno lucidni režiji Ivane Djilas, kljub cinizmu, satiri in morbidni vsebini – kljub vsemu optimistično. Naslavlja gledalca, državljana, ki se odloča, namesto da bi izbiral.
Vprašanje, koliko jih je.
(Jure Novak: Neznosna lahkost izbire)

 

(Iz gledališkega lista uprizoritve)

Povezani dogodki

Opera balet SNG Maribor, 30. 3. 2010
Balet SNG Maribor v Kolumbiji
STA, SNG Maribor, 29. 5. 2015
Operna noč v mariborskem mestnem parku
SiGledal, SNG Maribor, 19. 3. 2018
Slovenska gledališča na gostovanju v Kolumbiji