Predstava za dve igralki in lutke po istoimenskem romanu pisateljice Tove Jansson v dramatizaciji in režiji sicer likovne umetnice Barbare Stupica se posveča odnosom med ljudmi, ki si popolnoma zaupajo. Igralki na odru se ne ukvarjata z vzroki ali posledicami bivanja, oni enostavno sta. Medsebojna ljubezen ni nekaj samoumevnega, tolažba ni zlagana. Oba lika sta začrtana skandinavsko minimalistično. V predstavi ima posebno mesto čist in spoštljiv odnos do Narave - matere, učiteljice in zdravilke.
Babica in njena vnučka Sofija preživljata poletje na malem otoku. Sofiji je umrla mama in babica ji pomaga prebroditi žalostno obdobje. V času dolgih lenobnih počitnic se pogovarjata o marsičem, tudi o zapletenih filozofskih vprašanjih.
"Kadar piha jugozahodnik, se zdi, da si dnevi sledijo brez sprememb ali kakega dogajanja. Mirni šelest vetra je dan in noč enak. Vsakdo po svoje pohaja po otoku - po svojih opravkih, ki so tako osebni, da se o njih ne pogovarjamo, ker ni potrebe, da bi jih kdo občudoval ali se z njimi strinjal. To so pač zmeraj enaka dolga poletja."