Pepelka

Po svetu kar mrgoli različic pravljice o lepi, skromni in dobri deklici, ki je doživljala krivico, a bila na koncu poplačana s prinčevo ljubeznijo. Eno od različic je prvi zapisal Charles Perrault, za njim sta svojo zapisala brata Grimm. V obeh najdemo hudobno mačeho in polsestri, ples s princem ter izgubljeni čeveljc, le da v prvi Pepelko z obleko za ples opremi dobra vila, v drugi pa drevo, ki ga je bila Pepelka posadila na materinem grobu. Brez števila je opernih, gledaliških, televizijskih in filmskih priredb, za najbolj znano pa velja po Perraultovi različici posneta Disneyeva risanka, ki je brez dvoma zaslužna za to, da deklice na vseh koncih sveta sanjajo Pepelkin srečen konec – da bi se poročile s pravim pravcatim princem.

Stereotipi, ki jih generira ta pravljica, v naši družbi delujejo zastarelo, s čimer pa se je v svoji različici Pepelke duhovito poigral tudi Roald Dahl. V njej pokaže Pepelka svojo odločnost in neodvisnost, za razliko od svojih predhodnic zavzame aktivno držo. Pepelka LGL-ja pa tudi ni od muh. Zlobna mačeha in zoprni polsestri jo s prevaro spravijo v nemilost pri očetu in oče, ki je kraljev minister, jo za kazen pošlje v kuhinjo. Oj, gorje! Ampak Pepelka ne pleše prav dolgo, tako kot ji zapovedujejo. Stvari vzame v svoje roke, si sama sešije obleko za na ples in na plesu popolnoma očara princa. Toda princ je žal prejkone nadut, vase zaverovan in neskončno razvajen. Pepelka se bo morala odločiti, kako pa kaj. Vendar pa Pepelka ne bi bila Pepelka, če se ne bi lahkotno zasukala proti srečnemu koncu …