Predstava za otroke, ki je karkoli se ji zdi.
Lahko se smeje ali joče, res karkoli se ji zahoče.
Lahko leti in se med oblaki izgubi, lahko po tleh se plazi in po polžje cesto gazi.
Lahko je jezna in brezvezna pa smrdeča in prdeča.
Lahko ti reče ne in ja.
Ni problema, če si reva in če ti od nervoze lice zardeva.
Vse to mine, kakor pride.
Enkrat gor in drugič dol.
Vse je prav in nič narobe.
Gospod Balon in gospodična Baloneta le blizu kaktusov ne smeta.
Saj – to ve vsak otrok – da balon in kaktus je enako pok.
Uveljavljena ekipa ustvarjalcev slovenske neodvisne scene s predstavo Oho vabi v barvit svet mnogoterih zgodbic, ki se porajajo in razblinjajo v sozvočju giba in glasbe. Ko predstava za svojo zgodbo jemlje gledališče samo in otroško domišljijo spodbuja preko lahkotnega prehajanja med kratkimi, hudomušnimi prizori, se nam pred očmi izriše nekaj, kar bi lahko opisali kot mešanico nemega filma, risanke in gledališča.
Ponekod smešna, ponekod burna, predvsem pa nepredvidljiva zvočna slika, Kristini Aleksovi in Loupu Abramoviciju dovoljuje svobodo, da brez besed in predvsem z gibom in mimiko pripovedujeta svoje zgodbe in negujeta otroško domišljijo. Zgodba namreč ni trdna kot skala, temveč se velikokrat pojavi zgolj kot sugestija.
Predstava je v sozvočju z naravo otroške pozornosti in fascinira z gestami iz katerih se razvijajo posamezne pripovedi, zvočne in barvne pokrajine. Skupaj tvorijo čaroben, domišljijski svet, tako lasten otrokom, srečnim odraslim pa dostopen samo v sanjah
