Sobota zvečer. Malcolm in Kate, ki sta se nedavno vselila v novo stanovanje, priredita zabavo, na katero – tudi zato, da bi morda vsaj nekoliko »uredila« skrhan odnos njunih dveh prijateljev – povabita tudi Trevorja in Suzano. Že tako napet odnos med partnerjema, ki tja prispeta ločeno, zaostri dejstvo, da je na zabavi nekdanje Trevorjevo dekle, ki Trevorja, jadikujočega nad svojim zakonom, v trenutku tolažbe poljubi. Poljub, ki ne ostane skrit, povzroči pretep med partnerjema, konča zabavo in prežene številne povabljence. Razburjena Suzana se po nasvet in pomoč zateče k Trevorjevim staršem, Trevor pa se – prepričan, da bo Suzana o poljubu poročala partnerju nekdanjega Trevorjevega dekleta – izgubi v noč … Konec je seveda pričakovano – srečen. Naslednje jutro se sprta zakonca najdeta in si kljub vsem nočnim peripetijam, zmotam in obtoževanjem – s kom je kdo preživel noč – obljubita, da bosta poskusila znova.
Dogajanje komedije, ki jo je britanski komediograf Alan Ayckbourn napisal sredi sedemdesetih let minulega stoletja kot odgovor na plehke farse, v katerih je pomembno le to, kdo komu greje posteljo in kako je prišel vanjo, avtor umešča v tri zakonske spalnice, v katerih izmenjaje ali hkrati srečujemo štiri (zakonske) pare na različnih stopnjah skupnega življenja. Čeprav se zdi, da je najstarejši par, Trevorjevi starši Ernest in Delia, po številnih letih zakona uigran, se izkaže, da je prav tako disfukcionalen kot odnos med Malcolmom in Kate, Trevorjem in Suzano ter Nickom in Jan; s čimer pa komedija, ki z naslovom aludira na posteljne aktivnosti v domačih spalnicah, odpira globlja vprašanja o partnerskih odnosih: Se res poznamo? Znamo prisluhniti drug drugemu? Kaj lahko pričakujemo od partnerja? Kaj mu lahko damo in kaj od njega v resnici dobimo?
