V Las Vegasu, v mestu kaosa in denarja, v obcestnem motelu, v njegovih povsem enakih sobah, ki se razlikujejo le po razgledu z okna, srečujemo pet ljudi, prepletenih v različne zgodbe. Pet igralcev igra skupno triindvajset vlog v petih različnih zgodbah: o petih hazarderjih, ki poskušajo razvozlati pravilo rulete; o treh policistih, od katerih sta dva ljubimca; o matematiku, njegovi drugi ženi in sinu; o narcisoidnem igralcu in njegovi invalidni sestri; o dveh čudaških preprodajalcih umetnin, ki poskušata zbledelo sliko prodati za več milijonov dolarjev. Teorija kaosa oziroma Lorenzova enačba – formula, ki jo je baje razvozlal matematik in ki menda omogoča nadzor nad časom – je vezni element, ki ponazarja povezanost vseh zgodb in oseb v komediji po načelu »učinka metulja«. Zgodbe se na koncu ne združijo v eno, ampak ostanejo nedokončane, nerazjasnjene, kot je nerazjasnjen kaos, v katerem se nahajamo. A v navideznem kaosu se skriva povezanost vsega z vsakim, vsakega z vsem in čaka na dokončno razrešitev, oziroma konec sveta, ki ga prav tako predvideva enačba.
Rafael Spregelburd (1970) je s svojo živahno, a izjemno družbeno kritično komedijo (ki je četrti del Heptologije Hieronimusa Boscha, cikla sedmih dram, katerih naslovi so aluzije na sedem smrtnih grehov), napisal delo, ki se izredno aktualno vklaplja v čas, ko se že skoraj vsi sprašujemo o neumnosti naših dejanj, povezanih z denarjem. Ali ima vsa ta zgodba z denarjem sploh kakšen smisel, cilj, namen, ali je res že vsem jasno, da gre pravzaprav za čisto človeško neumnost brez resnih razlogov in pomena?
