Črna luknja je točka čiste singularnosti. Je nemogoč pogoj možnosti tako snovi kakor antisnovi, je polje popolnega izničenja in obenem mesto stvarjenja.
Predstava se preko metafore črnih lukenj ukvarja z erozijo zahodnjaške tradicije humanizma, ki je v zgodovini imperializma dobila napadalne značilnosti in katere spodvoj vase lahko danes opazujemo v razmestitvi pozicij moči, statusa resnice in etičnih vrednot.
Smo danes sploh še lahko humani? Smo sposobni sočloveku pogledati v oči, v črno luknjo njegove zenice? Smo sposobni razumeti točko nič, to skrajno metafizično točko fenomena črne luknje, da bi lahko presegli stereotipe in predsodke? Kaj pa, če humanost ni v sočutnem zrenju v zenico sočloveka, ampak v radikalnem soočenju z možnostjo, da je oko drugega le zaslon, ki odseva naše lastne sanje, želje in strahove? Kaj, če črna luknja ni nekje na drugi strani, temveč je zareza v nas samih?
Predstava se navdihuje v resnični življenjski zgodbi vrhunskega znanstvenika osnovnih delcev, ki smo ga poimenovali Hippolyte Negrouche. Gre za alžirskega Francoza, muslimana, ki je trenutno star 42 let in živi v Alžiru. H. N. je odraščal v Franciji, naredil briljantno znanstveno kariero in se zaposlil v Cernu. Leta 2009 so ga francoske oblasti obtožile terorizma. Po dveh letih zapora so ga izpustili, a ni imel več dostopa v Švico. Svoje življenje in kariero je bil prisiljen zgraditi na novo. Preselil se je v Rio de Janeiro, se zaposlil na tamkajšnji univerzi in nadaljeval raziskovalno delo. Vse do leta 2016, ko so ga povsem brez razloga ilegalno deportirali iz Brazilije in ga v Franciji zaprli v hišni pripor. Prisiljen se je bil odpovedati francoskemu državljanstvu in se preseliti v Alžirijo. Gre za zgodbo posameznika, ki ga družba sistematično degradira in ga postopoma izžene v črno luknjo.
