Metamorfoze 3°: Retorika

Predstava Metamorfoze 3°: Retorika je tretja v seriji Metamorfoze 1º-5º, večletnega modularnega projekta, v okviru katerega poleg predstav nastajajo tudi drugi umetniški in teoretski formati. Metamorfoze 1°– 5° želijo s pomočjo Ovidijevih Metamorfoz reflektirati nekatera temeljna vprašanja sodobnega človeka. Metamorfoze, imenovane tudi “poganska Biblija”, so od svojega nastanka v Avgustovi dobi navdihovale zahodnoevropsko kulturo prav zaradi lucidnega prepletanja drobnih človeških osebnih lastnosti in velikih metafizičnih vprašanj, ki človeška dejanja vedno umeščajo v širši etični in kozmološki kontekst, a obenem puščajo prosto pot partikularnosti človeškega značaja. Ovidijeve Metamorfoze v večletnem projektu Bare Kolenc Metamorfoze 1°–5° služijo kot podlaga za uprizarjanje aktualnih političnih in etičnih tem, skozi katere je mogoče uzreti temeljna nasprotja sodobnega zahodnega človeka, še posebej njegovega odnosa do narave, družbenih vezi in sočloveka. V središču predstav stojijo partikularne človeške strasti, ki zaradi sodobnega občutenja politične nemoči, razpada imaginarnih skupnosti, nemoči jezika in naraščajočih nasprotij med naravo in kulturo prevzemajo univerzalen značaj in tako radikalno posegajo v načine skupnega bivanja.

Projekt Metamorfoze 3°: Retorika se ukvarja s poljem jezika in komunikacije. V to polje vstopa skozi raziskavo, premislek in umetniško artikulacijo specifične veščine, ki jo je že Aristotel poimenoval umetnost prepričevanja. Avtorja zanima razgrnitev retorike kot aktualne in akutne realnosti našega časa. Retorika je v potrošniški družbi in v neoliberalni demokraciji eno ključnih sredstev manipulacije. PR (Public Relations) je najbolj živa realizacija poststrukturalističnega in psihoanalitičnega odkritja, da govor kot tak ni zgolj suha lingvistična struktura: je mesen, naseljuje govorčevo telo in glas ter neposredno učinkuje na poslušalca (na ravni želja, asociacij, čustev, strasti, nezavednih psihičnih operacij). Predpostavka (so)govornikove resnicoljubnosti, s katero običajno vstopamo v pogovor, se umakne predpostavki o njegovi varljivosti. Ravno zato, ker je retorika v neoliberalizmu postala umetnost prikrivanja resničnega interesa in priprave ter izvedbe čim boljše in čim bolj prepričljive kvazi-argumentacije, se je danes drži konotacija ponarejenosti, zlaganosti, besedne virtuoznosti, ki služi kot varnostni oklep prevarantstva, goljufije, izkoriščevalstva.

Kolikor neoliberalizem z namenom utišanja in potlačitve zahtev po egalitarnosti in socialni pravičnosti skoraj že patetično poudarja posameznikove svoboščine, med katerimi paradira svoboda govora, s tem pravzaprav ubije dve muhi na en mah. Ne le, da pozablja na socialno pravičnost, temveč s svobodo govora, ki je dejansko neomejena, sicer doseže osvoboditev izpod peze ideološkega enoumja in teže ene resnice, a govor vrže levom, zaluča ga v areno potrošniške ekonomije in ga prisili, da se začne boriti za svoje mesto, da, skratka, postane manipulativen. Postane retoričen. In na ta način je paradoksno ravno (svobodni) govor ta, ki zasužnjuje.

Drugi paradoks pa je v tem, da znotraj poplave informacij danes kljub vsemu nismo priča degradaciji vrednosti resnice, kakor bi se morda zdelo na prvi pogled. V dobi virtualnega kapitalizma resnica, ki se strukturira kot fikcija, ne izgine v lastnem razvrednotenju, temveč je situacija je ravno nasprotna: resnica, ki se je lahko pomnožila le na ta način, da je zavrgla etično dimenzijo resnicoljubnosti, v postindustrijski fazi družbe pridobi neko trdno, realno, monetarno vrednost. Proizvaja kapital. Projekt Metamorfoze 3°: Retorikase razvija na ozadju dvoletne raziskave raziskave fenomena retorike, ki je potekala (oz. še poteka) skozi različne delavnice, diskusije in javne intervencije, v sodelovanju s priznanimi umetniki in teoretiki.