"Beckett, pleše?!"
May B je zgodba, ki izhaja iz obdobja, preden je obstajal čas. Njena izpovedna moč se skriva v sposobnosti pripovedovanja zgodb o ključnih obratih v življenju vsakega; rojstvih, smrtih, otroštvu, staranju, o nekakšni »paradi bistvenega«. Je povest telesa in povest o telesu, ki v nasprotju s klasičnim gledališkim pripovedovanjem sproži izredno pronciljivo in humorno obliko potepanja po različnih časih in prostorih, v vseh pa kraljuje dionizično, torej uživaško, razumevanje življenja.
Maguy Marin je davnega leta 1981 za May B izumila gibanje, ki je na meji gledališkega in plesnega medija. Ves čas se premika z ene na drugo stran, nikoli pa nobeni povsem ne podleže. Suvereno se igra z elementi obeh medijev in preplete v svoj jezik v nekakšno »mejbijevščino«. Kot pravi sama: »Delo, ki se navdihuje v literaturi Samuela Becketta, nam je služilo kot podlaga za skrivno dekodiranje naših najbolj intimnih, najbolj skritih, najmanj znanih kretenj. V njem sta gib in gledališko ozračje v protislovju s fizično izvedbo in estetiko plesalca. ... S tem delom, ki je načeloma gledališko, naš namen ni bilo razvijanje besed ali govora, temveč kretnje v njeni razčlenjeni obliki, ob tem pa poiskati stičišče med skrčenim gibom gledališča na eni strani ter plesnim in koreografskim jezikom na drugi.«
V May B je resnično uporabljen le en fragment Becketta – uvodna vrstica iz drame Konec igre: »Končano, končano, skoraj končano, skoraj mora biti končano.« Toda ta fragment je ključen za koreografski princip Marinove. Namreč, ves Beckettov jezik ima glasbeni utrip in vzorec, toda bolj ko so njegova dela minimalistična, bolj se približujejo koreografiji, plesu besed in tišine. To je tisti skoraj abstraktni Beckett, ki ga Marinova v May B izredno uspešno prikliče. Becket, ki resnično pleše.