Ko se neustrašni vojskovodja Macbeth vrača iz uspešno izbojevane vojne, sreča skrivnostne vešče, ki mu v skopih besedah napovejo osupljivo prihodnost. Takoj zatem ga doleti vest o nagradi, ki mu jo kralj podeljuje v zahvalo za junaštva; ta nagrada že uresničuje prvo prerokbo na njegovi poti do kraljevskega prestola. Čeprav je Macbeth kot vojak pobil nešteto ljudi, ga ob misli na krvavo zahrbtno dejanje, s katerim bi dosegel prerokovani cilj, obhajata strah in dvom. Njegova žena pa je trdno odločena in zahteva, naj bo Macbeth mož in uresniči svojo (in njeno) željo. Toda uboj kralja je samo prva v nizu okrutnosti, ki odtlej zaznamujejo njuno življenje.
V tragediji Macbeth je svet scela potisnjen v temačnost in zlo: igra se začne s koncem vojne in konča z novo vojno, vmes se zvrstijo zločini, ki enako kot življenja nasprotnikov zakoncev Macbeth uničujejo tudi njiju sama, saj ju vse bolj razžirajo notranje stiske, strašljivi prividi in nespečne blodnje. Toda tudi narava je predstavljena kot mračna pokrajina krvoločnih živalskih bojev, neviht in neurij, naseljena s fantastičnimi bitji, ki se nam (nemara drugače kot v času uzakonjenega lova na čarovnice) kažejo kot projekcije skritih vzgibov v zagonetnih pokrajinah človeške psihe.
Shakespearovo mojstrovino je v novem prevodu Srečka Fišerja režiral Janusz Kica. Ob tokratni odločitvi za eno najbolj radikalnih upodobitev zla v zahodni literaturi je ključno zavedanje, da je Macbeth izvrstno izpisana drama intimnega soočanja z grozo lastnih dejanj; zato mnogi interpreti poudarjajo, da se gledalec laže identificira z Macbethom kot z drugimi Shakespearovimi junaki.
