Laponske povedke v glasbi in papirju.
Vsak človek, vsaka žival in vsaka stvar ima dušo. To razumejo predvsem nam nerazumljiva, pozabljena, a še vedno živeča ljudstva, ki v rokah držijo niti obstanka kolektivnega nezavednega kulturnega spomina. Predstava sloni na motivih laponskih pripovedi in ljudskega izročila izginjajoče kulture. Od njih lahko izvemo in se ob njih zavemo, da obstajajo tudi drugačni načini komunikacije, kot je jezik.
In tako, kot razumejo Samiji “čaranje” s pomočjo joika, ustvarjalci predstave Tjulenj razumejo čaranje s pomočjo papirja, luči in igrivih glasbenih kompozicij. Iz papirnate krajine na velikem odru vznikne življenje v spreminjajočih se oblikah. V igro podob in zvokov se ulovijo vtisi naravnega in prvinskega življenja: atmosfere severnega sija, dinamične scene lova na jelene, zvoki theremina in kompozicije večglasnega petja. Vanjo vstopa tudi moderna civilizacija, ki ta svet ogroža. Tam, kjer se danes razprostirajo mesta, so nekoč namreč drseli v morje ledeniki. Kjer se danes gnetejo trume avtomobilov, so nekoč na sever bežale črede losov, ki so jim sledili Laponci.
Gledalec postane del pozabljenega sveta, kjer živali, zgodbe in legende nastajajo in izginjajo v zmečkanem papirju. Igralci jih ustvarjajo iz nič, iz igre presenetljivih metamorfoz. Gledalec lahko sam izbira, ali bo sledil raziskovanju severa, zgodbam, glasbi ali ... čustvom. Tudi temu vidiku se, ob nežni osrednji zgodbi o odnosu človeka do sobitja (tjulnja), ne moremo izogniti. Vsak človek je tudi tjulenj. In vsak tjulenj človek.
Predstava je zaradi svoje večplastnosti in glasbene osnove namenjena vsem gledalcem. Mlajšim gledalcem predaja predvsem sporočilo o nujnosti ohranjanja ekosistemov, kot tudi ohranjanja in predajanja pripovedi in pristnega načina sporazumevanja. Zasnovana je prav na komunikaciji, primarnosti in iluziji nastali iz nič.
