Vsaka gledališka predstava lahko postane potovanje, premikanje skozi različne situacije, razpoloženja, zaznave, zmeraj nas lahko preseneti. Ne samo ponavljajoč repertoarni dogodek, ritual je lahko, prikazovanje, dejanje povezanosti.
Uprizoriti predstavo o radosti je iskanje tiste edine okoliščine, prečkanje reke skrajnega sentimenta ‒ strahu, sreče, bolečine, navdušenja ‒, da bi ujeli (ali vsaj ugledali) hipno eksplozijo radosti. Pippo Delbono s svojo zasedbo ne zamrzne v slikah, zvokih in premikih, temveč skuša v vsaki uprizoritvi povsem intuitivno stopiti korak naprej proti brezmejnemu povzdignjenju. In pridejo klovni in cirkus in ples. In spomin na šamana, ki skozi blaznost osvobaja duše. Melanholični akordi tanga in pridušeni klici iz nadstropja. Razkošje podob se živahno vrsti, zaživijo in zbledijo v naslednjo sliko; na stotine papirnatih barčic in pisanih preprog, razmetanih kot razburkani valovi Našega Morja v De Lucovi sveti molitvi, vse do vélikega finala ‒ eksplozije cvetja. Igralci se pomešajo med občinstvom. Vsak po svoje izberejo gledalca za popotnega družabnika in ga za roko popeljejo na oder, vključijo ga v to neskončno iskanje. Osebne zgodbe, maske, klovnada, spomini … sami bežni človeški poskusi doseganja sreče.
Vsak večer je nova točka na zemljevidu, vsak drobec uprizoritve je korak na poti. Potovanje se nikoli ne konča, kalejdoskop podob in čustev se vrti dalje. Vsak večer pripravljen na novo presenečenje v taktu skupine na poti neskončnega iskanja radosti.
Pippo Delbono je avtor, igralec in režiser, rojen leta 1959 v Verrazzeju (Italija). Svoje šolanje je začel v tradicionalnem gledališču, nato je na Danskem študiral orientalske discipline. Študij je obsegal strogo in zahtevno delo s telesom in glasom. Kasneje se je v Nemčiji na njeno povabilo pridružil Pini Bausch. Na začetku 80. let je ustanovil Kompanijo Pippo Delbono in z njo ustvaril največ svojih del. Predstav ne režira, temveč spodbuja snovalne procese znotraj hitro rastočega stabilnega ansambla. Poseben preobrat v njegovem poetičnem raziskovanju je sprožilo soočenje z marginaliziranimi posamezniki – tako se je leta 1997 rodila predstava Barboni (Brezdomci). Nekateri od teh so se pridružili skupini in so še vedno njeni osrednji člani.
Delbono je ustvarjalen tudi v filmu, snuje razstave in postavitve, igra in piše. Septembra 2014 je razstavljal v Maison Rouge v Parizu (Moja mati in ostali), pravkar pa je Centru Pompidou v Parizu na ogled njegova instalacija L’Esprit qui ment (Speči duh), skupaj z retrospektivo njegovih filmov. Prejel je številne nagrade, med njimi: nagrado Ubu za predstavi Barboni in Dopo la Battaglia (Po bitki), nagrado kritikov za Guerra (Vojna), olimpijski nagradi za gledališko inovacijo v Gente di Plastica (Plastični ljudje) in Urlo (Zavijanje); v poljskem Wroclavu je leta 2009 prejel evropsko nagrado Nove gledališke stvarnosti.