Glavna junakinja Nika je malce nenavadna osnovnošolka. Z družino se je preselila v novi kraj in obiskuje novo šolo. Tu se spoznava z novimi sošolci, novimi učitelji in z novimi težavami. Poskuša navezati stike in najti nove prijatelje. Ob različnih vragolijah razigranih osnovnošolcev bomo spoznali tudi učitelje, starše in predvsem učence. Počasi se nam bodo razkrile skrivnosti, ki jih ima vsak človek. Tudi Nika.
Kit na plaži je igra o drugačnosti in normalnosti. Govor o normalnem je vselej delikaten, saj po eni strani ne vemo, po drugi strani pa preveč vemo, kaj je normalno, pogled na normalnost nam določa družba, oblast, torej avtoriteta, njene sodbe smo ponotranjili in jih spremenili v predsodke, strahove, celo travme. Kaj je zares normalno oz. kdo je tisti, ki je normalen? Kit na plaži nam neprisiljeno pove, da moramo kriterije o tem, kaj je normalno oz. kdo je normalen, na novo preizprašati. Ne smemo se zadovoljiti s samoumevnimi, vnaprejšnjimi, nepremišljenimi sodbami, temveč jih moramo postaviti na preizkušnjo, ki na nas najmočneje deluje, kadar smo v njej aktivno udeleženi. V to samoumevno, vnaprejšnje in nepremišljeno pa si moramo znati vsaditi dvom, in to tako močno, da nam bo – in predvsem mladim gledalcem – pomagal presojati in (pre)živeti.
Kit na plaži je tudi igra, ki nam pove, kako pomembno je pogledati na svet, na življenje okrog sebe, na soljudi, starše, učitelje, sošolce, prijatelje, družino, na samega sebe drugače, z drugačnimi očmi. To bi moral biti celo imperativ, namreč: Kako lahko na to, kar se mi zdi tako znano, pogledam drugače? Kaj mi ta pogled pove, kar tako, brez očitne koristi?
Do neke mere je igra kritična do vloge družine, do njene sodobne podobe, do pomanjkanja povezanosti v njej, do njenih tehnik izmikanja in napolnjevanja izvirnih praznin. Postavlja vprašanja, kako v svet vključiti tisto, kar je iz njega izključeno, ker je drugačno, kako se soočiti z drugačnostjo izven okvirov, ki jih določajo predsodki, okolica, avtoriteta, kako se sporazumevati oz. sploh razumeti izven ustaljenih vzorcev, izpraznjenih fraz ali vsiljenih diktatov … Kit na plaži je tako igra, ki nam neprisiljeno, a angažirano, nevsiljivo, a jasno, nedidaktično, temveč z močjo igre sporoča neko bistveno resnico: resnico o drugačnosti.
