Predmetno gledališče.
V stanovanju drugega nadstropja Kidričeve 29c je edino, kar v njem še živi, spomin. Gre za spomin, ki uradne zgodovine ne zanima, temveč zaznamuje neko drugo, osebno zgodovino. Spomin na prijatelja iz otroštva. Spomin, ki ga greni občutek krivde. Spomin, ki je vtisnjen v prostor in predmete v njem. Stanovanje tako postane kontemplativen prostor, predmeti pa prenehajo biti zgolj lastnina in postanejo artefakti, tihe, a zgovorne priče nekega življenja.
Kidričeva 29c prek medija predmetnega gledališča uprizarja »glasno tišino«, ki nastane po smrti človeka. Predmete osmisli kot nosilce lastnega ali podedovanega spomina, kot sprožilce, ki govorijo o nekem življenju, a obenem porajajo preplet pripovedovalčeve naivnosti in obžalovanja. In kljub temu da avtor predmete animira, prostoru ne more povrniti življenja, s katerim je bil nekoč prežet.
»Kidričeva 29c, drugo nadstropje. Stojim pred vrati, na katerih je njegov priimek. Moj priimek. Zdaj sem že velik. Ko jih odklenem s posebnim protivlomnim ključem, se odprejo z enakomernim pokajočim visokim zvokom. Vstopim. Nič se ni spremenilo, samo njega ni več tu. Iščem ga. Iščem njegove predmete. Iščem njegove sledi. Dokaz obstoja. Police, ki jih je dosegel samo on. Kako je pospravil stvari. Kam jih je zložil. Brezciljno tavam po stanovanju in opazujem vse stvari, ki na svojem mestu čakajo, da jih bo nekdo uporabil. Vse čaka. Kidričeva 29c, drugo nadstropje čaka.«
