Katja Kabanova

Leoš Janáček (1854—1928) je nekoč zapisal, da je bila njegova šesta opera, Katja Kabanova (Brno, 1921), eno od najnežnejših del, v katerem je vzpostavil kontrast od skrajne lepote, izpostavljene usodnemu zatiranju, do čudovitih čustvenih in strastnih trenutkov. Opero v treh dejanjih je po dramskem besedilu Nevihta Aleksandra Ostrovskega adaptiral skladatelj, libreto zanjo pa napisal Vincenc Červinka. Sijajna kombinacija elementov ruskega gledališča ter romantične in poznoromantične češke glasbe, velja za prvo delo, ki ga je navdihnila skladateljeva ljubezen do mlade Kamile Stösslové in je tudi njej posvečeno.
Opera je pripoved o življenju na bregovih Volge. Katja, poročena s Tihonom Kabanovim, se sooča s tesnobnim življenjem in pritiski v družini, saj jo predvsem tašča prezira in ne sprejme. Mlada ženska ljubi Borisa, zato sanja o tem, da bi zapustila dom ter izkusila resnično svobodo in ljubezen. Nekega dne, ko je mož zdoma, se na skrivaj sestane z ljubimcem. Zavoljo občutka krivde se izpove možu, ko se ta vrne domov. Nazadnje jo pritisk in zavrnitev okolja, v katerem živi, pahneta v obup in odloči se za tragično dejanje, da bi končala svoje trpljenje. V vokalnem in tudi orkestralnem smislu ganljivo in intenzivno lirsko delo razkriva tragičnost slovanskega provincialnega življenja in še posebej poudarja poseben skladateljev odnos do narave z uporabo motivov vetra, vode, nevihte … Zavedanje o slednjem, predvsem pa razumevanje ganljivih globočin slovanske duše je bilo skladatelju tako blizu, da si je od vsega najbolj želel, da bi, tako kot je to uspelo Ostrovskemu v dramskem besedilu, našel pravo pot in zmogel o tem spregovoriti na enako intenziven način.