Kako je gospod Feliks tekmoval s kolesom je zgodba o mestnem posebnežu, ki se nepričakovano pridruži kolesarski dirki. Namesto dirkalnega kolesa vozi izposojen Pony, namesto zmagi pa sledi užitku - v vožnji, limonadi, hladni vodi, lepem dnevu.
Feliks živi tukaj in zdaj, se ne obremenjuje z zmagami in porazi, temveč raje uživa v drobnih darovih življenja. Naključen dan, ki se spremeni v pravo dogodivščino, odpira željo po sproščenosti ter kriči po veselju do življenja in ljubezeni do soljudi. Njegova posebnost zato ni v tem, da se ne brije in vedno nosi ista oblačila, temveč v dejstvu, da se je osvobodil družbenih predsodkov in si dovolil biti točno tak, kot je.
Glavni uprizoritveni princip je zoetrope, eden izmed zgodnjih načinov (filmske) animacije, ki temelji na mehanizmu vrtenja in ki je v predstavi združen z vrtenjem kolesa. Verižni pogon omogoča sočasno vrtenje različnih scenskih elementov, video projekcij iz časa, ko je bil filmski trak še vpet v mehanizem vrtenja sličic in projekcijske površine. Animacija mehanizmov, ki jih nadzorujeta dva animatorja (Maja Kunšič in Gašper Malner), omogoča dinamično uprizoritev, polno suspenza, a ko se gospod Feliks odloči za postanek, se vse zaustavi in v tišini in miru se zgodi čuječnost zavedanja dragocenega trenutka. Bistven član igralske ekipe je tudi VJ (Stella Ivšek), ki v živo montira podobe kolesarjev s štirih sočasno vrtečih se obročev.
Zgodba skozi zabavno kolesarsko dirko razpira razmisleke o relativnosti zmage in o tem, kaj pomeni biti dober (boljši, najboljši). Hkrati naslavlja tudi vprašanje identifikacije skupnosti z uspehi posameznika ter odnosom, ki iz te identifikacije izhaja. Ta fenomen je najbolj očiten ravno v športu, »super olimpijsko leto,« ko se bosta v manj kot letu dni zvrstili obe olimpijadi, poletna in zimska, pa je za takšne razmisleke še posebej primerno.
Peter Svetina (1970) je slovenski pisatelj, pesnik, prevajalec in literarni zgodovinar. Poleg literature za otroke in mladino, piše tudi strokovne in znanstvene članke o starejši slovenski književnosti, prevaja ter na univerzi v Celovcu predava slovensko književnost. Njegov večkrat nagrajeni opus del se razprostira od slikanic, prek poezije in proze vse do beril za pouk v osnovnih šolah.
Nina Šorak (1985) je večkrat nagrajena dramaturginja in režiserka, ki je v svoji karieri sodelovala že z vsemi ključnimi slovenskimi gledališči. Njeno polje delovanja poleg gledališke režije in dramaturgije zajema tudi pisanje strokovnih člankov, moderiranje pogovorov, scenaristiko in igro. V Lutkovnem gledališču Ljubljana je kot asistentka režije in soavtorica besedila sodelovala pri predstavah Nekje drugje in Nebo nad menoj (režija Tin Grabnar).
