Junak našega časa

Zgodbo junaka našega časa doživljamo zgolj preko fragmentov njegovega življenja, ki jih razkrivajo njegovi predmeti. Prek animacije in gledališča predmetov se vzpostavlja medsebojni odnos med junakom človekom in njegovimi predmeti. Naše stvari o nas pripovedujejo drugačno zgodbo od tiste, ki jo pripovedujemo sami. S predmeti lahko konkretiziramo tisto, kar mislimo, da smo. Vendar je vse, kar smo, samo virtualna, animirana vloga. Ko zagrizemo v sad spoznanja, se znajdemo na točki, ko vemo, da je potrebna akcija. Lahko ubijemo svojo občutljivost in se prilagodimo naši vlogi znotraj družbe, lahko se prepustimo melanholiji ali pa se sprijaznimo, da je navidezni jaz samo krinka, in se razgalimo pred svetom takšni, kot smo. Če bi nam prevladujoči diskurz seveda to dovoljeval …

Predstava je raziskava o tem, kako je biti človek, vržen v ta svet; kdo se vzdigne in postane junak; kakšen svet smo si zgradili. Po našem koncu ostanejo samo še stvari.

V besedilu so uporabljeni drobci poezije Daneta Zajca, Srečka Kosovela, Dragotina Ketteja in Bogdana Golobiča.