"Začniva zgodbo. Tekst postane gibanje. Vzameš nosoroga ven in mu pripraviš posteljo. 3-mesečna čakalna doba. Ne delam za denar. Rad imam gledališče. Pojdi po kolo. Pazi, da ne zbudiš pritlikavca. Kakor ste rekli, gospa, vzroka za moje stanje ne poznate."
Za predstavitev projekta Herman Schwarz in Veronika Wald izven njegove gledališke forme je pravzaprav najbolj nazorna in zgovorna zgodba njegovega nastajanja. V procesu ustvarjanja in realizacije se skriva ton naivnosti, znanja, sprememb, entuziazma, razmišljanj, inovativnih pogruntavščin, gneva, upanja, veselja, porazov in uspehov. Kar sledi, je torej neke vrste uvod v predstavo.
Leto 2010
Vesolje, programski sestanek Zavoda Margareta Schwarzwald.
Maruša izpostavi Cvetje v jeseni in Veroniko Deseniško. Fenomenalno zgodbo o moči, denarju, oblasti, ljubezni, plemstvu - našem plemstvu, usodni ženski in koncu dinastije s smrtjo treh bratov, ki ne zapustijo naslednikov.
Februar 2011
Cankarjev dom
Premiera Cvetja v jeseni. Ustvarjalna ekipa zadovoljna, snuje plane za prihodnost.
September 2011
Vesolje, sestanek Maruša, Marko, Mija.
Torej, Celjski grofje!
September 2012
Različna prizorišča v Ljubljani.
Celjski grofje niso več to, kar so bili, ko se je porodila ideja. Postanejo Celjski grofje ali mala črna luknja, opera v treh dejanjih. Avtorsko besedilo Marka Čeha doživi preobrat, značilen zanj. Poigrava se z besedami, situacijami, odnosi, naravoslovjem, znanostjo, manipulacijami, tehniko in formo, s časom, prostorom, človeškim umom in realnostjo, z dojemanjem in merjenjem le-te. Preigrava različne opcije igre, ustvarjanja glasbe, razumevanja gledališča. Samozadostno gledališče? Celjski grofje so mladega avtorja pripeljali do močnih idej. Idej, ki so prerasle zgodbo Celjskih Grofov, kljub temu, da protagonista ostajata Herman in Veronika. A ta nista več Herman Celjski in Veronika Deseniška.
November 2012
Hiša Eksperimentov.
Marko, Mija, Maruša in Marko (Turkuš) razložijo proces dela in želeni izid. Miha Kos jih vpraša, če gradijo perpetuum mobile. Ekipa prasne v smeh. Kasneje izvedo, da kumarica, v katero zapičiš dva žeblja in jo vtakneš v električno vtičnico, sveti (in smrdi).
