»Tam, od koder je, se ne umivajo. / Tuje običaje prinašajo k nam. / Pride, in se obnaša, kot da je vse njegovo. / Pa sigurno še kristjan ni. / Tam dol je ena sama golazen! / Tujci so slabi ljudje. / Kriminalec, to vsi vejo,« so replike, ki odzvanjajo v delu Grešni kozel Rainerja Wernerja Fassbinderja. Filmskega in gledališkega ustvarjalca. Deloholika. Upornika. Ki je bil enfant terrible novega nemškega filma. Avtorja, čigar življenje je bilo umetniško delo. In umetniško delo življenje.
Zgolj v šestnajstih letih aktivnega ustvarjanja je dokončal več kot štirideset filmov (vštevši tri kratke), dve televizijski nadaljevanki, režiral štiriindvajset predstav, štiri radijske igre ter ob tem delal še kot igralec, dramatik, snemalec, skladatelj, oblikovalec, montažer, producent in vodja gledališča.
Grešni kozel (Katzelmacher) je bila njegova prva igra za gledališče; napisal jo je leta 1968 in zanjo prejel ugledno nagrado Gerharta Hauptmanna za dramatiko. Zgodbo je prelil v filmski scenarij, po katerem je v naslednjem letu v pičlih devetih dneh posnel svoj drugi dolgometražni film. Ta eksperimentalni, avantgardni projekt, v katerem je Fassbinder sam odigral ključno vlogo, in sicer grškega priseljenca Jorgosa, ki zamaje skoraj letargično rutino soseske v predmestju Münchna, je na filmskem festivalu v Mannheim-Heidelbergu prejel kar sedem nagrad in postal eden njegovih finančno najuspešnejših projektov. Stal je namreč 80.000 nemških mark, prinesel pa mu jih je 650.000 v nagradah in še 350.000 v retroaktivnih subvencijah. Dovolj, da je s tem denarjem financiral nekaj svojih naslednjih filmov.
Kako nas danes nagovarja zgodba, ki je pred petdesetimi leti zaživela pod režijsko taktirko enega najpomembnejših kronistov tedanje (Zahodne) Nemčije? Katera vprašanja, povezana z psihološkimi, političnimi in ekonomskimi vidiki/mehanizmi delovanja skupnosti, razpira? Kaj se skriva pod rdečo preprogo? Če ponudimo enega od Fassbinderjevih odgovorov: »Od petsto petdeset mark mu jih izplača dvesto dvajset. Proizvodnja se poveča, denar pa ostane v državi. V tem je fora. In to je za Nemčijo.«
