Cvetje v jeseni je zgodba o ljubezni, hrepenenju in gledališču. S pomočjo montaže nekaterih večnih zgodb slovenskega kulturnega prostora in likov, s katerimi so se in se še identificirajo generacije Slovencev, gradimo most med preteklostjo in sedanjostjo, si pojasnjujemo kje smo bili in se sprašujemo, kje smo.

Zgodbo glavnih junakov kažemo skozi prizore in stavke slovenske literature, od Voranca preko Cankarja do Tavčarja, ki so nam vsem že vpisani v podzavest. Liki iz slovenske književnosti so sumljivo podobni likom, ki jih tudi danes srečujemo na ulicah. Potem pa pride še Medved. Vedno pride še en Medved. Se je v vsem tem času kaj spremenilo? Niso Tavčarjeve besede nenavadno aktualne? In ali se ne spomnimo te zgodbe malo drugače? Je Meta res to rekla?