V dramskem delu iz leta 2020 s pomenljivim naslovom Bog nas znani berlinski odvetnik in pisatelj Ferdinand von Schirach konfrontira s tudi v našem prostoru aktualno etično dilemo, vprašanjem pomoči pri umiranju oziroma tako imenovane asistence pri suicidu. Drugače od trenutne debate v Sloveniji se Schirachova igra ne osredotoča na samo vprašanje legalizacije pomoči pri suicidu – to vprašanje je v ekspoziciji igre načelno že razrešeno –, temveč poudarja predvsem vprašanje, ali naj človeku pri tem dejanju pomaga zdravnik.
Ali smo priča procesu avtodekontekstualizacije posameznikov? Procesu, pri katerem posameznik sam sebe izvzame iz širših družbenih procesov in v imenu svoje trenutne življenjske situacije in vzgibov zahteva od družbenih institucij, da poskrbijo za njegovo željo? Če je sporočilna vrednost samomora Millerjevega protagonista usmerjena k izboljšanju družbenih okoliščin – naj bodo družbeni mehanizmi takšni, da se nikomur ni treba ubiti iz obupa –, kako lahko opredelimo sporočilno vrednost dramskega besedila Bog? Če bomo doživljali obup in čutili željo po smrti, naj nam družba pomaga pri uresničitvi te želje? Ali pa naj se usmerimo k izboljšanju socialnih okoliščin in brezpogojno zagovarjamo vrednost življenja?
Težko si predstavljam življenje v družbi, ki se je odrekla svoji dolžnosti zaščititi življenje. Opozicija med pravicami posameznikov do odločanja o lastnem življenju in brezpogojnim vrednotenjem življenja kot takšnega s strani družbenih institucij mora vzdržati.
Ta nerešljiva napetost se odlično pokaže v dramski repliki:
»Pravni red državljana ne sme patronizirati. Ne more pa biti naloga države, da pomaga pri samomoru.«
Ivana Mandarić, Kdo je bog? (odlomek iz gledališkega lista)
