Eva Kraševec, Razmislek o življenju in smrti (odlomek)

Vprašanje končevanja življenja je tema, ki jo izrazito izziva predvsem osebna izkušnja in ki je običajno povezana z doživljanjem umiranja bližnjega človeka. Zato uprizoritev postavlja v samo središče posameznika, v tem primeru protagonista Richarda Gärtnerja in njegovo doživljanje. Gledališče si lahko dovoli vpogled v glavo in v srce človeka, ki je izgubil smisel svojega obstoja. Gledalec si lahko dovoli stopiti na pot razumevanja, čeprav se zdi, da drugega ne bomo nikoli razumeli v jedro njegove biti. In mi vsi si lahko dovolimo svoboden in argumentiran razmislek o temi, ki se pravzaprav dotika nas vseh.

Dr. Eva Kraševec je dramaturginja v SNG Drama Ljubljana, dramaturginja uprizoritve Bog in urednica gledališkega lista uprizoritve.

Friderik Klampfer, »Naredi(mo), da bo prav« (odlomek)

Iz izpraznjenega življenja, ki je zanj izgubilo sleherni smisel in vrednost, išče Gärtner zase bližnjico, zasilni izhod, ki ga brezčutna zakonodaja in nerazumevajoč zdravstveni sistem njegovi v mukah umirajoči ženi nista bila pripravljena omogočiti. Ravno toliko kot želja, da bi se znebil neznosnega bremena, v kakršno se je pretvorilo njegovo življenje, ga v tem donkihotskem boju s sistemom poganja občutek dolžnosti, želja po poravnavi dolga. Ta dolg ni zgolj oseben, je tudi skupen, generacijski. Je dolg do vseh, ki bi hoteli svoje življenje končati, ker je že zdavnaj prenehalo biti dar in je zdaj postalo neznosno breme. Ne pod kolesi vlakov, na tramovih skednjev ali na tlakovcih nebotičniških platojev, temveč spokojno, po ganljivem slovesu od bližnjih, v njihovi družbi in po možnosti z njihovim blagoslovom. Naredimo, da bo prav. Ker tako kot je zdaj, prav gotovo ni prav.

Dr. Friderik Klampfer je slovenski filozof in bioetik. Predava etiko, politično in socialno filozofijo na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru.

Ivana Mandarić, Kdo je bog? (odlomek)

(…) kako lahko opredelimo sporočilno vrednost dramskega besedila Bog? Če bomo doživljali obup in čutili željo po smrti, naj nam družba pomaga pri uresničitvi te želje? Ali pa naj se usmerimo k izboljšanju socialnih okoliščin in brezpogojno zagovarjamo vrednost življenja? Težko si predstavljam življenje v družbi, ki se je odrekla svoji dolžnosti zaščititi življenje. Opozicija med pravicami posameznikov do odločanja o lastnem življenju in brezpogojnim vrednotenjem življenja kot takšnega s strani družbenih institucij mora vzdržati. Ta nerešljiva napetost se odlično pokaže v dramski repliki: »Pravni red državljana ne sme patronizirati. Ne more pa biti naloga države, da pomaga pri samomoru.«

Ivana Mandarić je magistra socialne antropologije, individualna, partnerska in skupinska psihoterapevtka ter predsednica strokovnega odbora Društva za transakcijsko analizo Slovenije.

Roman Globokar, Bog (odlomek)

Drama Bog prihaja v slovenski prostor v času, ko se pripravlja zakonska ureditev pomoči pri končanju življenja. Odlika drame je, da se ne postavi ne na eno ne na drugo stran, ampak osvetljuje zahtevno vprašanje z različnih zornih kotov in spodbuja gledalca k oblikovanju lastnega stališča. Moč umetniške govorice je, da gre onkraj neposredne argumentirane razprave in nas s svojim celostnim pristopom dvigne nad zacementiranost naših vnaprejšnjih odločitev, v nas budi kančke dvoma ob soočanju s šibkimi točkami naših stališč ter nas odpira za globlje razmišljanje o temeljnih vprašanjih našega bivanja.

Dr. Roman Globokar je katoliški duhovnik, profesor moralne teologije na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in član Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko.

Rok Berlot, Pogled iz zdravniške prakse (odlomek)

Zadržanost zdravništva ob pobudah za uveljavitev postopkov evtanazije in asistiranega samomora ni nepričakovana. Pomisleki ne izvirajo zgolj iz Hipokratove prisege, saj se je vsebina zdravniške zaobljube v preteklosti že spreminjala. Ključni zadržki izhajajo iz dobrega poznavanja razmer v zdravstvu. Dodatek posegov z namenom skrajšanja pacientovega življenja v nabor medicinskih storitev bi lahko bistveno vplival na odnos med pacientom in zdravnikom in v vsakodnevno klinično prakso vnesel številne etične dileme. Zaradi svoje vpetosti v družbo medicina ni odvisna zgolj od prebojev v naravoslovju, temveč se razvija tudi skladno z družbenimi spremembami. Tako kot imamo zdravniki različne verske, politične in etične nazore, tudi naši intimni pogledi na evtanazijo in asistirani samomor niso povsem enaki. Do ureditve področja pomoči pri končanju življenja pri neznosno trpečih bi morali priti s široko javno razpravo med vsemi deležniki in v iskanju konsenza bi bilo treba upoštevati tudi stališča zdravstvenih delavcev. Ob tem pa moramo imeti vseskozi pred očmi, da že poznamo in tudi izvajamo zelo učinkovite postopke za preprečevanje in lajšanje trpljenja. Od odločevalcev je treba zahtevati, da so ti postopki vselej na voljo vsakomur, ki jih potrebuje.

Dr. Rok Berlot je specialist nevrolog s Kliničnega oddelka za bolezni živčevja v UKC Ljubljana in predavatelj na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Luka Mišič, Pravica umreti (odlomek)

Ne prepričujem vas, da podprete uzakonitev pravice do zdravniške pomoči pri samomoru in pravice do evtanazije. Prva pomeni sodelovanje zdravnika ali drugega zdravstvenega delavca v postopku zdravniške pomoči pri umiranju (angl. medically assisted dying) najkasneje do trenutka pacientovega samomora. Zavezuje ga na primer, da priskrbi pacientu smrtonosno učinkovino za zaužitje ali nastavi tehnični pripomoček za injiciranje, s katerim si pacient smrtonosno učinkovino sam vbrizga v telo. Od konkretne ureditve je odvisno, do katerega trenutka zdravnik ali drug zdravstveni delavec v postopku tudi dejansko sodeluje in v katerem trenutku pacient ostane sam ali z osebami, ki jih je izbral, da so ob njem, ko si vzame življenje. Druga pomeni usmrtitev na zahtevo, npr. z vnosom smrtonosne učinkovine v pacientovo telo z injekcijo, ki jo po pacientovi volji uporabi zdravstveno osebje. V besedilu predstavljam v strokovni razpravi prevladujoče pravne ali s pravom povezane argumente, ki govorijo v prid urejanja ali v prid prepovedovanja zdravniške pomoči pri umiranju. Le redkeje se obračam h konkretni zakonski ureditvi, s katero sem sam močno zaznamovan. Kljub temu pa stežka nastopam povsem objektivno, saj uzakonitev pravice podpiram, s tem pa hočeš nočeš nastopam v vlogi zagovornika dopustitve zdravniške pomoči pri umiranju.

Dr. Luka Mišič je docent na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in soavtor predloga Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.