Nomadska družina v mongolski puščavi pričakuje rojstvo kameljih mladičev. Zadnja se rodi bela kamela, ki je mama po težkem porodu noče sprejeti, noče je hraniti in ne skrbeti zanjo. Osemletni fantek Ugna se v skrbi za preživetje bele kamele in svoje družine odpravi v mesto po rešitev. Tako prevzame odgovornost, se spopade s strahovi, prisluhne klicu preživetja in nežnim klicem narave na pomoč. Mongolsko okolje, trda in neizprosna narava, ki narekuje življenje tamkajšnjim prebivalcem, nam prikaže zgodbo o spoštovanju večjega od nas, tega, česar ne moremo nadzorovati, s čimer pa lahko sobivamo in sodelujemo. Družina, sestavljena iz treh generacij, prinaša modrosti in uvide otroka, staršev in starih staršev. Staknejo glave in odločijo se izpeljati star običaj – glasbeni obred, ki bo povezal belo kamelo z njeno mamico. Ob zvokih igrane glasbe in petja se sila narave in umetni oz. umetniški poseg človeka prepleteta v skupno dobro – preživetje vseh.
Predstava nastaja kot gledališče objektov, je sproti nastajajoči svet, ki se iz žive narave spreminja v neživo, iz ljudi v živali, iz jurtinega platna v neskončno modrino mongolskega neba ...
