Sebastijan Horvat, 13. 10. 2011

Zakaj nočem prezasedbe?

V gledališču se profesionalno ukvarjamo z etiko, in čeprav je na prvi pogled videti, da smo »le-esteti«, ki nas skrbi obrt in lepota, vsake toliko skozi svoje delo poskušamo izrekati in kazati Resnico in deliti etične nauke, kaj je res pomembno v življenju in kako je treba delovati v tem našem plehkem svetu in skoz in skoz prežrtem »poblagovljenem« življenju.

foto Mare Mutić

Mislim seveda na gledališče, ki skuša biti umetnost; umetnost je namreč tisto področje človekovega sožitja, ki se noče vključiti v vsesplošni krogotok trgovine, denarja, koristi, dobička, le-čutnega ugodja, služenja raznim ideologijam ipd. Dokler nam družba omogoča, da imamo, da delamo to umetniško-gledališče (kar razumem kot subvencionirano gledališče), moramo tudi mi – delavci-ustvarjalci skrbeti za minimalno etično higieno samih sebe. Le kako naj solimo drugim pamet, delimo nasvete in v gledališču zastopamo radikalne etične ideje, ko pa nastopi realno življenje – tisto življenje zunaj odrskih desk in odrske igre (pa ne nujno zunaj gledališča), pa v trenutku pozabimo vse, za kar smo se zavzemali znotraj predstave, in takoj prevzamemo logiko zunanjega sveta, ki smo ga še prej tako zavzeto kritizirali.

To me spominja na znano levičarsko kritiziranje kapitalizma iz udobnega naslonjača z nadpovprečno mesečno plačo iz javnega sektorja. Etični imperativ vsakega umetniškega ustvarjalca mora biti, da živi in deluje v skladu z umetniškimi idejami svojega dela. Ne pristajam na to, da verjameš, da govoriš, da ustvarjaš eno, delaš pa nekaj drugega. Torej: če delaš Jakoba Rudo in skozi njega kritiziraš kapital, logiko denarja, ki v blago spreminja vse, tudi ali predvsem ljudi, s katerimi se trguje in se jim glede na povpraševanje dviguje ali spušča cena, potem boš to stališče zastopal tudi v vsakdanjem dolgočasnem privatnem življenju oz. si za to vsaj prizadeval (to udejanjati, verjamem, ni zmeraj najbolj enostavno). Ljudje torej niso blago in gledališka predstava ni konfekcija, pa tudi unikatni obrtni produkt, ki se ga da na trg (lahko tudi umetniški) ni – gledališke predstave se ne dela za gostovanja, za gledališke festivale, za nagrade, ministrstvo za kulturo, za razne komisije, svete, točke, procente, grafe, statistiko. Ne, za to se je ne dela, dela se jo za ljudi, ki pridejo in sedijo v dvorani, dela se jo za komunikacijo z njimi. Predstava hoče deliti neke resnice z ljudmi, za katere se mora vodstvo gledališča pač potruditi, da pridejo do dvorane, od tu naprej se bodo trudili igralci. Vsak večer znova in vedno enako srčno. Zakaj? Ker so v delo nekaj vložili – svoja življenja, svoja prepričanja, ideje, domislice, tudi »šnops« ideje, ki dostikrat niso le del njihovih vlog, ampak tudi celotne predstave. Ne vem, od kod prepričanje, da morajo igralci in vsi ostali dati vse od sebe, da se predstava, ki je na programu, odigra? Ni sveta predstava, sveti so kvečjemu igralci, kajti igralci so predstava. In vsi, ki smo okrog te predstave, moramo skrbeti za ljudi, ne pa za predstavo. Če bomo na predstavo gledali kot na umetniški, kreativni, izjemni dogodek, ki ga sestavljajo ljudje, ki niso delovna mesta, stroji, »vloge«, potem ne bomo več govorili o prodajanju in trženju predstave in bomo nehali šteti in se hvaliti s številom obiskovalcev, ponovitev, nagrad, domačih in tujih festivalov. Če že, potem gledališka predstava ni odgovorna gledališču (kaj šele vodstvu gledališča) ali ministrstvu za kulturo ali mestni občini (skratka financerjem), temveč boginji Taliji.

Paradoks gledališča in njegovega financiranja je namreč  ta, da teater najraje in najbolj vneto kritizira ravno te, zgoraj omenjene, centre politične moči. Logika današnjega časa pa je, da se najraje in najpogosteje leze v rit tistim, ki ti dajejo denar; kljub temu da nam ga dajejo vedno manj in vedno poredkeje, mi še intenzivneje rinemo v njihove riti, da to stalno zasmrajevanje končno vendarle vpliva tudi na naše delanje lepih umetnosti. Gledališke predstave so zato zadnje čase bolj polne lažnih parfumov in kičastih nasmehov, priklonov politikom in tajkunom, ki jih vabimo na premiere in imamo potem tremo, ko se pogovarjamo z njimi, kljub temu da se kasneje hvalimo, kako je bila vse to le igra, ki jo moramo uprizarjati, da nam naslednjič spet dajo kaj denarja, v resnici je vendar jasno, da jih imamo za pavlihe (kljub dreku, ki se nam vleče po koži). Umetnost je iskrenost in doslednost, in zaradi tega in zaradi Ivana Cankarja nam tega ni treba početi. Oni so namreč tisti, ki se nam morajo dobrikati – tudi po premieri, in ne mi njim.

FBS

Povezani dogodki

Sebastijan Horvat, 20. 3. 2011
Drama ali gledališče?
Sebastijan Horvat, 14. 4. 2018
Sebastijan Horvat bere sodobno slovensko dramo
Sebastijan Horvat, 18. 11. 2010
Navodila za gledanje
Maja

Takega stališča ni mogoče zavzeti vedno insicer iz najrazličnejših, navadno zelo banalnih in golo reživetvenih razlogov. Je pa prav, da se ga zavzame vsaj takrat, ko je to mogoče in se s tem prekine trend, da se ga sploh nikoli ne zavzame ... Sploh nobenega stališča ... Naj nam bo senzualistična škandaloznost, ob kateri se zdaj hahjamo in o tem kvantamo vsi, ki se nas to dejanje tiče bolj ali manj ali pa sploh nič, res v nek tehten razmislek in v kakšno preračunljivost manj, vsaj od časa do časa, vsaj ko to ne boli preveč ...

13. 10. 2011

Hamlet

besede, besede, besede

13. 10. 2011

Maja

Cinizem ne zahteva čisto nobenega napora. Najlažje je bit ciničen in vsako gesto popluvat.

13. 10. 2011