Lena Gregorčič, SiGledal, 22. 5. 2010

Zakaj 50 let? - Ker bo zelo težko.

Dragan Živadinov o Noordungu, kiču, informansu in postgravitacijski umetnosti, ki je pogoj za bodočo umetnost. Kozmično.

Foto: Anka Bulovec

LG: In Medias res: kdaj, kako in predvsem zakaj Herman Potočnik Noordung?

DRAGAN ŽIVADINOV: V umetnosti sem živel dve življenji: sem soustanovitelj umetniškega gibanja Neue Slowenische Kunst in »NSK države«. Sem konstruktor besede retrogardizem. Moje drugo življenje v umetnosti pa je v celoti posvečeno postgravitacijskim strategijam, ki jih gradim skupaj z Dunjo Zupančič in Miho Turšičem

Od leta 1983 do 1987 sem konceptualiziral in konstruiral Gledališče Sester Scipion Nasice.  Bazično izhodišče Scipiona je bila teza, da obstaja  med gledališčem in državo enačaj. Scipion je znotraj NSK  zastopal pozicijo religije v državi, poleg tega pa je tematiziral odnos med religijo in umetnostjo.

Od  leta 1987 do 1990 je delovalo moje drugo gledališče, Kozmokinetično  gledališče Rdeči Pilot, ki  je svoje delovanje preneslo v polje umetnosti in znanosti. Dve desetletji sem z največjo stopnjo odgovornosti opazoval njun odnos. Obrat je zahteval popolnoma novo mitsko maso. To je bila bitka za »novo«.

Izum se je imenoval Noordung. Hermana Potočnika sem odkril leta 1982 – Darko Kragelj, rekviziter Slovenskega mladinskega gledališča,  nam je na eni izmed gledaliških vaj povedal, da  je v našem okolju na začetku 20. stoletja živel znanstvenik, ki je načrtoval vesoljska plovila in vesoljske geostacionarne postaje. Mene je ta informacija zelo, ampak res močno, vznemirila. Teksti novinarja Aca Pasternjaka, ki jih je hranil Drako Kragelj o Hermanu Potočniku so postali moj izhodiščni mitski inventar.
V vsakem primeru je obrat od umetnosti in religije k umetnosti in znanosti v meni sprožil  radikalno »novo«.  Noordung  je zame postal substitucijski stroj,  predvsem pa je ukinil 20. stoletje. Postal je moja  osrednja mitska struktura, ki pa jo z razvojem postgravitacijske umetnosti te dni dokončno zapuščam.

LG: Kako boste dokončali stavek: Postgravitacijska umetnost NI stilna formacija, ampak…


DRAGAN ŽIVADINOV:... so pogoji, v katerih bo zgrajena bodoča umetnost.  Postgravitacijska umetnost zahteva popolnoma nove pogoje, kategorično nove – gravitacijo nič.  Vendar ima postgravitacijska umetnost že svoje produkte, ki so nastajali celo 20. stoletje. Predvsem z nastopom antimimetične umetnosti,  torej takrat, ko se preneha teraformativna logika mišljenja v umetnosti.

LG: Kje se konstruktivizem sreča s postgravitacijsko umetnostjo?


DRAGAN ŽIVADINOV:V konstruktivizmu so vsekakor nameščeni izhodiščni elementi za postgravitacijsko umetnost. Toda tu ne moremo mimo konkurenčne histrorične stilne formacije  suprematizem. Toda to sta le historični izhodišči.

LG:
Noordung 1995–2045; najbolj »slavna«, »vseživljenjska« gledališka predstava. Zakaj razpon 50-ih let (in ne npr. 25 ali 75)?

DRAGAN ŽIVADINOV:Moje opazovanje gledališča v zadnjem desetletju 20. stoletja je bilo, če se lahko komično izgovorim, da je večinska gledališka profesionalna produkcija − kič. Definicija kiča v mojem svetu  je: »Kič je tisto, kar je bilo včasih zelo težko proizvesti, danes lahko proizvedemo z lahkoto.« In v tem smislu je odgovor na vprašanje, zakaj 50 let, preprost: zato ker je takšno predstavo zelo težko  proizvesti.

LG: Ali to pomeni, da ste z igralci ter ostalimi sodelujočimi podpisali 50-letne pogodbe?


DRAGAN ŽIVADINOV:Da!

LG: »Ustvarjam za um in ne spektakel«. Vaše besede, vendar: ali ni napoved 50-urnega informansa »spektakel«, ali ni 50-letna gledališka predstava »spektakularna«, napovedovana s pompoznostjo in pravzaprav - mitična?


DRAGAN ŽIVADINOV:V tem vprašanju je troje problemov:
Prvi problem − v naši skupnosti  imamo veliko zmedo s terminološkim inventarjem.
Drugi problem – gledališče je prostor, kjer nekaj gledamo. Ni poslušališče. Največkrat je to, kar gledamo v gledališču, konflikt. Gledališče je antropološka skladovnica konfliktov.
Tretji problem –  »spettacolo« je nekaj, kar je za oči in v tem smislu sta si gledališče in spektakel, etimološko gledano, zelo blizu. Vendar sta na vsebinski ravni popolnoma različna: v spektaklu je vse namenjeno očem, v gledališču pa gledamo ideje. In gledati v ideje je enako − približevati se resnici. Umetnost prikazuje tisto, kar očem ni vidno. S čim to počne? S stilno formacijo. Nevidno dela očem in umu vidno. Ko pravim »gledališče« je torej potrebno razumeti, da je to nekaj kar gledamo z umom. Naj ponovim in pribijem: v etimološkem izhodišču je seveda oboje v območju gledanja. Vendar v spektaklu gledamo  poudarjene vizualne odnose,  medtem ko  v gledališču gledamo z umom v um. Sem na strani umbota.

LG: Pred kratkim smo bili priča vašemu prvemu informansu v Sloveniji. Ali ste imeli že  kdaj prej 50-urni informans?


DRAGAN ŽIVADINOV: Imeli smo informanse v Bruslju, Pragi, na Dunaju, v Moskvi, New Yorku, Barceloni in prvič v Ljubljani. Petdeseturni informans smo imeli prvič celovito v Kinu Šiška. Tega ne bomo več ponavljali.

LG:
Zakaj? Je bilo prenaporno?

DRAGAN ŽIVADINOV:Ne, ne zaradi tega. Hočemo mu dati pozicijo neponovljivosti.

LG: Pogosta vprašanja med obiskovalci so bila: ali bo šel na WC, bo jedel, pil…? Imate komentar?


DRAGAN ŽIVADINOV: Temu bi se reklo »life suport« (smeh). Proces teh 50-ih ur mora te naravne momente v artificialnem svetu instrumetnalizirat kot estetske. Za umetnost gre. V vsakem primeru,  ne nisem hodil na WC, to mislim na dobesednost. Drugače smo rešili ta problem.

LG: Kaj pa je informans?


DRAGAN ŽIVADINOV: Najožja definicija informansa bi bila, da  je to spoj, združitev informacije in forme, ekranizacija ideje 50-letne gledališke predstave Noordung 1995–2045 v gledališkem ali razstavnem okolju.

LG: Predstava Noordung 1995-2045 se bo končala z vašim samomorom. Ali ste se naveličali odgovarjati na vprašanja o vaši smrti?


DRAGAN ŽIVADINOV: Ne, sploh ne. Dovolite mi, sem narativen. To je pri meni sicer redko: o.k. Jukio Mišima. Pripoveduje o dveh mladih filozofih, o dveh študentih filozofije, ki sta zelo lepa in se ukvarjata z boksom, kar je za študenta filozofije seveda zelo netipično. Dogaja se takoj po 2. svetovni vojni, ko je bila Japonska popolnoma poražena. Razlika med tema dvema filozofoma je v tem, da je eden levičar drugi pa desničar – po političnem prepričanju. Sta pa zelo dobra prijatelja. Desničar  začne prepričevati levičarja: »Pristopi v našo politično stranko. A si predstavljaš, kaj bi to pomenilo za Japonsko? Ne, ne znaš si predstavljat. Poglej: študiraš filozofijo, lep si, tvoj udarec roke je kot Japonska. Cesar je izgubil vojno, Američane imamo tukaj, ki nas nadzirajo. Tvoja misel in tvoja roka lahko vse spremenita. Pravzaprav – ti si Japonska, ne moreš reči, da nisi Japonska, poglej se v ogledalo, saj vendar ne moreš reč, da si Američan.« Levičar mu odgovori: »Poslušal s em te. Ampak, a bi lahko zdaj ponovil to še enkrat, z istimi besedami in z istim navdušenjem?«. Desničar ponovi, levičar ga še enkrat izzove, da ponovi z istim navdušenjem,…desničar ponovi in to izzivanje traja nekaj časa. Nakar  levičar vpraša desničarja, ali on res verjame v to, kar govori. In desničar odgovori: »To je neverjetno. Ko govorim o Japonski, dobivam in dobivam vedno znova  energijo. To lahko ponavljam v neskončnost!« Tako kot ima študent nacionalist energijo samo takrat, ko govori o Japonski, imam tudi sam ogromno energije, ko govorim o 50-letni predstavi Noordung.  Torej, ne, nisem se naveličal odgovarjati.

Povezave:

-    Postgravitacijska umetnost
-    50 koordinat

Povezani dogodki

Lena Gregorčič, SiGledal, 29. 11. 2010
Na gostovanjih je »ful« dobro!
Lena Gregorčič, SiGledal, 2. 9. 2010
Sprehod skozi repertoarje 2010/11: Drama SNG Maribor
Lena Gregorčič, SiGledal, 1. 9. 2010
Sprehod skozi repertoarje 2010/11: Uvod