Iztočnica Lena Gregorčič, SiGledal , 28. 4. 2010

Ali vemo, kaj je performans?

Uvod v študij performansa z repliko Jaše Drnovška.

Kaj je perfomans - kdaj se uporablja kot mašilo (ko ne vemo, kako bi določeno uprizoritev označili) in kdaj posatne celovit nastop? Je perfomans segment teatra ali umetnost izven tega?

Jaša Drnovšek

Če rabo izraza »performans« omejimo na osrednje teatrološke kontekste, lahko načelno razlikujemo med dvema njegovima pomenoma: od sedemdesetih let minulega stoletja označuje »performans« bodisi 1) teoretsko kategorijo, ki se prekriva s pojmom »uprizoritve«; ali pa 2) gledališko zvrst, ki je v šestdesetih letih izšla iz likovne umetnosti.

1) Pojem performansa zaobjema na eni strani različne procese utelešenja, hkrati pa predvideva njihovo zaznavanje, se pravi telesno soprisotnost akterjev in gledalcev. Kot pravi Marvin Carlson, performans vedno poteka za nekoga, se pravi za neko občinstvo, ki izvajanje telesnih dejanj prepozna kot performans.

Druga pomembna značilnost performansa je njegova mimobežnost. V nasprotju z Richardom Kostelanetzom, ki je k performansu ob koncu sedemdesetih let prišteval tudi predvajanje videa, filma ali zvočnih posnetkov, se performans po mnenju Peggy Phelan vedno zgodi v realnem času. Prav zato, ker je performans enkraten, neponovljiv in, z izrazom Philipa Auslanderja, živ, ga ni mogoče niti dosledno ponoviti niti ustrezno dokumentirati. V nasprotju s pojmom »dela« (npr. slika, knjiga, kip) pojem performansa označuje »dogodek«, pri katerem produkcija in recepcija vedno potekata sočasno.     

2) Medtem ko Roselee Goldberg začetke performansa kot gledališke zvrsti postavlja v čas historične avantgarde, ga Erika Fischer-Lichte povezuje predvsem s »performativnim obratom«, do katerega naj bi v zahodni umetnosti prišlo v zgodnjih šestdesetih letih. V slikarstvu in kiparstvu, pozneje pa tudi drugod so se tedaj pojavile močne zahteve po odpravi meja med posameznimi umetnostmi, to pa je sovpadlo z zahtevami po nadomestitvi tradicionalnih delovnih materialov (v slikarstvu npr. platno, čopič) s človeškim materialom, torej z lastnim telesom.

V body artu, podzvrsti performansa, je raziskovanje telesa postalo tema številnih umetniških eksperimentov. Medtem ko so se nekateri body art umetniki soočali z na videz preprostimi fizičnimi dejavnostmi, npr. z dolgotrajnim sedenjem ali uživanjem hrane (Bonnie Sherk), hojo (Bruce Nauman) ali pitjem piva (Tom Marioni), so šli drugi, med njimi Gina Pane, Marina Abramović in Chris Burden še dlje in svoje telo izpostavljali velikim nevarnostim ali bolečinam. Burden npr. se je dal leta 1971 ustreliti v ramo (Shoot), dve leti zatem pa se je skoraj povsem gol in z rokami na hrbtu splazil po 15 metrov dolgi preprogi iz črepinj (Through the night softly). Prav body art šestdesetih in sedemdesetih let kaže na eno najpomembnejših lastnosti performansa: v nasprotju s tradicionalno gledališko umetnostjo, kjer vsako dejanje obstaja zgolj na ravni igre, na ravni kot da, so tu dejanja resnično izvedena, in sicer s telesom, v njegovi fenomenalni biti.  

Pozneje, v začetku osemdesetih let, so performerji zavestno začeli uporabljati uprizoritvene postopke, ki so sicer značilni za tradicionalno gledališče (npr. menjava vlog). S tem se je postopoma pojavilo vprašanje, ali je razlikovanje med gledališčem in performansom sploh še smiselno. Poleg tega so nekateri performerji, ki veljajo za osrednje predstavnike te zvrsti, v zadnjem času znova začeli uprizarjati performanse, ki so jih nekoč že izvedli – ali pa so njihovo ponovno izvedbo celo prepustili drugim, kot npr. Marina Abramović na svoji aktualni retrospektivi The artist is present.

V izogib terminološki zmedi, do katere občasno prihaja kot posledica zamenjevanja performansa kot teoretske kategorije s performansom kot gledališko zvrstjo, se v primeru, ko govorimo o gledaliških pojmih, zavzemam za čim pogostejšo rabo izraza »uprizoritev«; očitno je namreč, da je vsak performans tudi uprizoritev, še zdaleč pa ni vsaka uprizoritev performans. Enako predlagam tudi pri samem zvrstnem določanju, in sicer v vseh primerih, ko gre za gledališke dogodke, ki so nastali (in nastajajo) od osemdesetih let naprej in ki jih ni mogoče drugače zvrstno ovrednotiti.   

 

Povezave:

- Jaša Drnovšek na Repu

Jaša Drnovšek

Iztočnica Lena Gregorčič, SiGledal, 15. 4. 2010
Slovenska dramatika na slovenskih odrih
Iztočnice Lena Gregorčič, SiGledal, 14. 4. 2010
Ali se lahko naučimo dramskega pisanja?
Iztočnica Lena Gregorčič, SiGledal, 23. 4. 2010
Čista hipnoza 50-urnega informansa Dragana Živadinova
Iztočnice Lena Gregorčič, SiGledal, 13. 4. 2010
Grumova nagrada, Grumovi nagradi, Grumove nagrade
Izotčnica Lena Gregorčič, SiGledal, 16. 4. 2010
Dramatičarka ne obstaja!
Iztočnica Lena Gregorčič, Sigledal, 16. 4. 2010
Svet gledališča in dramski avtor v njem
Iztočnica Tamara Matevc, SiGledal, 1. 5. 2010
Je sosedova trava še vedno bolj zelena?