/…/

Maribor se je v času okupacije znašel v izredno težkih in specifičnih razmerah v primerjavi z drugimi slovenskimi mesti. Okupator mu je v svojih ponemčevalnih načrtih namenil prav posebno obravnavo. Poleg tega da je bil v Mariboru sedež nacistične okupacijske uprave za Spodnjo Štajersko, da so Nemci intenzivno izkoriščali mariborsko industrijo za potrebe nacističnega vojnega gospodarstva, da je imela nemška manjšina v mestu velikansko ekonomsko moč, je okupator vsa štiri leta vojne tudi dosledno izvajal nacistične ponemčevalne načrte. Okupator je želel na primeru Maribora dokazati upravičenost svoje teorije o nujnosti ponovne osvoboditve slovenske Štajerske in o Mariboru kot nemškem mestu, ki je bilo po prvi svetovni vojni po krivici odtrgano od svojega nacionalnega telesa. Zadnji meseci okupacije, v katere je postavljeno dogajanje romana, je čas, ko je bil Maribor tudi tarča intenzivnih bombnih napadov zaveznikov, v katerih je bila porušena skoraj polovica stavb v mestu in ubitih mnogo ljudi.

Ko fotografija oživi, Sonja v neznanem esesovcu prepozna znanca, s katerim so pred vojno skupaj smučali na Pohorju, Ludvika Miškolnika. Le da je esesovec, v katerem Sonja prepozna Ludeka, zdaj Ludwig Mischolnig, mariborski Nemec, ki si je zadal, da »to deželo naredi spet nemško«. Sonjina hipna odločitev, da Ludeka ogovori, sproži val usodnih dogodkov, ki v zadnjih mesecih vojne, ko bi morali zdržati samo še malo, za vedno spremenijo življenja. Njuno naključno srečanje na mariborskem trgu nepovratno in usodno zavrti kolo življenja tako intimnega kot družbenega. Nedolžno Sonjino vprašanje, namenjeno prijateljici Angelci, »Kaj ni tale čisto podoben Ludeku?«, nepredstavljivo preplete življenja posameznikov, ki se ne zavedajo, na kakšen način in kako močno so njihova življenja prepletena in soodvisna, kako prošnja ali dejanje nekoga vpliva na življenjski potek dogodkov drugega.

Dogodki se odvrtijo z bliskovito hitrostjo. Zdi se, da kratek čas, v katerem se zvrstijo, od septembra 1944 do novembra 1945 traja desetletja. V tem kratkem času mine mladost, mine ljubezen, za življenje pa se zdi, da je izgubilo smisel. Vojna se konča, mir pa nikomur ne prinese utehe, duševnega miru, odrešitve, pomiritve in ljubezni. Za ljubezen se zdi, da je ostala v času pred vojno, v nekem drugem času, ki še ni poznal grozot vojne.

Sprožilni trenutek vseh uničujočih dogodkov je Sonjina prošnja, da bi esesovec Mischkolnig poiskal njenega dragega Valentina in ga izpustil iz zapora. Za Valentina se je pripravljena ponižati, se dobivati z nemškim oficirjem in ga nekega večera celo obiskati na njegovem domu, v njegovi še vedno fantovski sobi. V Mariboru, kjer sta bili mestna in lokalna pripadnost bolj pomembni od nacionalne ali politične pripadnosti, kjer je bil človek najprej prijatelj, sosed, sodelavec, potem pa šele Nemec, pripadnik SS, sodelavec okupatorja, je Sonja upala, da ji bo očetov znanec, Mariborčan, kljub temu da je delal za okupatorja, pomagal. Sonja pa je v Ludwigu prebudila želje in misli, ki niso imele ničesar s politiko in z ideologijo, ampak so izhajale iz ljubosumja in želje po ljubezni. Čeprav ji je Ludwig zagotovil, da »je ta stvar uradna, tu ne more biti nič osebnega«, so ga v zadevi Valentin Gorjan vodili osebni in ne ideološki vzgibi.

Ko vidi, kaj vse je Sonja pripravljena storiti za Valentina, kako brezmejna je njena ljubezen, ga začne razjedati ljubosumje. Zaveda se, da zanj nobena ženska ni pripravljena storiti česa takega. Trditev, da je »poročen z domovino«, s katero se brani pred podrejenim oficirjem Hansom Hochbauerjem, je seveda laž. Želi si ljubezni, poželi si Sonje, ob njej mu »začne nekoliko hitreje biti srce«, zaželi si, da bi si ga tudi ona želela na enak način, kot si želi Valentina. Ob čustvih, ki ga preplavijo, ob neustavljivi želji po Sonjini ljubezni, prekrši vsa pravila, katerim se je zavezal. Ne ravna kot vojak, ampak kot ljubosumen, zaljubljen moški. V Valentinu ne vidi političnega zapornika ali bandita, ki ogroža njegova politična načela, ampak tekmeca. Izkoristi svojo vojaško funkcijo in pooblastila, ki jih ta prinaša, za svojo osebno agendo. Ne more si kaj, da ne bi Valentina podžgal in mu ob njunem zadnjem srečanju v zaporu, ko ga da izpustiti, mimogrede navrže, da naj se za rešitev iz zapora zahvali Sonji. Ta pripomba v Valentinu zaseje dvom in začne ga razjedati ljubosumje. Ludwig s svojo pripombo doseže nekaj, česar si verjetno ni obetal, zastrupi ljubezen med Valentinom in Sonjo.

Valentin se iz nemškega zapora vrne v partizane, kjer doživi novo razočaranje. V hosti ne najde več (so)borcev za svobodo slovenskega naroda, ampak v imenu ideologije organizirano vojsko. Boj za svobodo slovenskega naroda se je v času, ki ga je Valentin prebil v zaporu, spremenil v ideološki boj v imenu politike. Ugotovi, da se med partizani dogajajo podobne stvari, kot jih je doživljal v zaporu. Čistke in mučenja v imenu ideologije, v gestapovskem zaporu v imenu nacizma, na Pohorju v imenu komunizma.

Drago Jančar v romanu tematizira zgodovinski dogodek, znan pod imenom pohorska afera. S pohorsko afero označujejo dogodke na območju severovzhodne Slovenije, ki so se zgodili med septembrom 1943 in aprilom 1944, do katerih je prišlo zaradi pretiranega poudarjanja »plavogardistične-gestapovske agenture«, ki bi se naj množično vrinila v organizacije osvobodilnega gibanja in v partizanske enote. Najbolj znana je bila usmrtitev sedmih partizanov in novincev Pohorskega odreda 4. januarja 1944 v Lehnu pri kmetiji Urbanc. Sedem od devetih ujetih novincev so usmrtili in potem trupla zažgali skupaj z gospodarskim poslopjem, dva pa sta se ob lažnem alarmu in paniki, češ da prihajajo Nemci, uspela rešiti. Ta pokol je postal znan kot pohorski proces in postal sinonim za celotno pohorsko afero. Dogodki v pohorski aferi niso bili le posledica ekscesnih dejanj posameznikov, ampak so bili v večji meri posledica sistemskega delovanja komunističnega gibanja med drugo svetovno vojno.

Valentin vojno preživi, postane uspešen partijski funkcionar in ugleden profesor, ostane pa v »objemu mlina«, kjer je doživel izživljanje vodje obveščevalcev Borbena nad nedolžnimi partizani. Po osvoboditvi ne verjame več v maščevanje, ne verjame, da maščevanje nad civilisti lahko prinese zadoščenje za vse grozote okupatorjevega terorja. Po vojni zasede pomembno mesto v vojaški upravi, podobno kot ga je med vojno zasedal Ludwig, pa vendar v tem ne vidi več nobenega smisla. Zdi se mu, da bi življenje spet imelo smisel, da bi vse zlo lahko izginilo edino s Sonjo, ki je že dolgo nazaj postala le še privid, obet sreče, »ženska iz nekega drugega sveta, skoraj sanjskega«.

Ko se Ludwig zave, »da ga je za hip premotila milina neke ženske, da je za hip zaradi nje pozabil na veličino in prihodnost svojega naroda«, se ustraši zase. Če bi kdo izvedel, da se je zapletel z ljubico zaprtega bandita, bi bilo njegovo življenje ogroženo. Spet izkoristi pooblastila, ki jih ima kot vojak, da se zavaruje kot prestrašen posameznik. V strahu pred posledicami svojih dejanj, da Sonjo poslati v koncentracijsko taborišče. Tam Sonja doživi popolno razčlovečenje, saj je prisiljena sodelovati v programu, s katerim pomagajo nemški vojski. Prisiljena je v prostitucijo, doživlja posilstvo za posilstvom. Kljub temu pa je nekje globoko v sebi pod »studom, gnusom, jezo, obupom, vdanostjo začutila notranjo silo, preživeti«. Seveda ne kot ista oseba, nekoč polna življenja in ambicij, ampak samo še kot senca same sebe v svetu, ko »je življenje izgubilo smisel«. 

Sonja postane del programa v koncentracijskih taboriščih, ki so ga začeli izvajati leta 1943 po ukazu Heniricha Himmlerja. V taboriščih Auschwitz, Buchenwald in Sachsenhausen so vzpostavili taboriščne bordele. Julija 1943 so enajst žensk iz taborišča Ravensbrück blizu Berlina izbrali kot primerne za prostitucijo in jih odpeljali v taborišče Buchenwald. Kmalu so jih še dvanajst odpeljali v Mathausen in Flossenbürg, štiri v Dachau. Najprej je bila večina žensk, ki so jih poslali delati v taboriščne bordele, iz Ravensbrücka, kjer je bil velik delež »asocialnih« zapornic. Te so predstavljale kar dve tretjini od 132.000 žensk, ki so bile v taborišču med letoma 1939 in 1945. »Asocialne« zapornice so na rokavu nosile črni trikotnik.

Obrnjen črni trikotnik so na rokavu nosili taboriščniki, ki so jih nacisti označili za »asocialne« in »delomrzne«. Za »asocialne« so veljali Romi in Sinti, invalidi, alkoholiki, berači, brezdomci, nomadi, prostitutke in kršitelji rasnih zakonov, ki so prepovedovali spolne odnose med Arijci in Judi. Tudi ženske in nekonformisti so bili označeni s črnim trikotnikom.

Večina žensk, ki so delale v bordelih, je bila Nemk, potem Poljakinje, Francozinje, nekatere so bile zaprte zaradi prostitucije, druge pa so zaprli zaradi menjavanja spolnih partnerjev, zaradi zavračanja prevladujočih nacističnih predstav o spolnih ali družbenih konvencijah, zaradi delomrzništva, razmerij z Judi.

Taboriščne bordele so lahko obiskali samo najboljši delavci, za obisk so lahko zaprosili pri poveljniku taborišča enkrat na teden. V praksi so bordele obiskovali kapi in starešine, jetniki, pogosto kriminalci, ki so imeli v taborišču privilegiran položaj. V javnih hišah v taboriščih so delale predvsem taboriščnice. Ženskam so v zameno za delo v bordelih obljubljali predčasen odpust iz taborišča, kar se praviloma ni zgodilo. Nekatere so delo opravljale prostovoljno, večino so v to prisilili.

/…/

Ljubezen Sonje in Valentina je v času vojne prisotna le še kot spomin na nek drug čas, ki se v primerjavi s kruto sedanjostjo zdi sanjski. Sonja in Valentin se v času dogodkov, ki so opisani v romanu, srečata samo enkrat, ko se poslovita. Srečata se v trenutku, ko se že zgodijo stvari, ki jih ljubezen ne more premagati. Valentina razjedata dvom in ljubosumje, ob njunem srečanju ni sposoben objeti Sonje, ki je zanj storila največ, kar lahko ženska stori za ljubljenega moškega, žrtvovala je sebe. Ob slovesu zato med njima ostane veliko neizrečenih in zamolčanih stvari. Njuno celotno ljubezensko zgodbo izvemo skozi prizmo vojne, ko je ljubezni že konec, zato je ljubezensko razmerje med Sonjo in Valentinom prikazano kot idilično. Njuno mladostno prepričanje, da lahko ljubezen preživi vse, se začne krhati ob grozotah, ki jih doživita v času vojne.

Ludwig se po vojni iz nacističnega rablja spremeni v vojnega ubežnika, ki pobegne iz Štertnala. Zateče se h Katici, medicinski sestri, ki je med vojno s Sonjinim očetom pomagala partizanom. Njenega moža Pavleta so kot talca ustrelili nacisti. V povojnih ruševinah, v prvih mesecih po koncu vojne, v času, ko komunistična oblast vlada z nasiljem, ko še vedno nihče nikomur ne more zaupati, Katica ob Ludwigu podoživlja trpljenje svojega moža. Ranjenega in bolnega ubežnika skrije ga in mu pomaga. V njem vidi žrtev in ne prepozna krvnika. Čeprav je opozorilnih znakov dovolj, da bi lahko ugotovila, kdo je moški, ki ga skriva, si zatiska oči. Morda je njena samota prehuda, morda je njena želja po ljubezni prevelika, morda si vsaj za nekaj časa želi pobegniti pred grozotami, ki jih je doživela in jo še vedno obkrožajo.

Katica in Ludwig drug drugemu dajeta uteho pred trpljenjem. Breme preteklosti je seveda pretežko, da bi se lahko med njima zgodila ljubezen. Ljubezen ne more premagati dejstva, da je Ludwig zločinec, da je sodeloval pri streljanju talcev in mučenju ljudi v zaporu. Sicer si ni mazal rok, umazana dela so zanj opravljali drugi, vendar ga to ne odveže odgovornosti za zlo, ki ga je povzročil.

/…/

Življenje v času vojne določajo zunanje, ekstremne okoliščine. Sonja, Valentin, Ludwig in Katica sprejemajo intimne odločitve, ki jih poganjajo tako plemenita čustva, kot sta ljubezen in empatija do bližnjega, kot pritlehna čustva, kot sta sovraštvo in ljubosumje, v turbulentnem in nasilnem času druge svetovne vojne, ko v Mariboru narašča nasilje. Vojna je neizprosna do vseh, tako do žrtev kot do rabljev ali tistih, ki se prav zaradi vojne znajdejo v obeh vlogah. Ob verzih Byronove pesmi si Sonja dokončno prizna, da življenje odhaja in z njim tudi ljubezen. Da vsa sila ljubezni ni dovolj, da bi premagala grozote, ki sta jih Sonja in Valentin preživela.

»In ljubezen tudi, in ljubezen tudi, mi bo sivolasi gospe odzvanjalo v glavi. To bi morala napisati uglednemu profesorju, geodetu, ki je nekoč govoril, da sem središče sveta, kako je že rekel? Trigonometrična točka, od koder se meri ves svet. In ljubezen tudi. /…/ Nobenega pisma ne bom napisala geodetu, nobenega verza več, življenje odhaja … In ljubezen tudi.«

/…/

(odlomek iz gledališkega lista)