Tatjana Doma, 25. 11. 2016

»Svoboda ni nikoli dana, temveč izbojevana«

Slovensko ljudsko gledališče, Henrik Ibsen NORA ALI HIŠA ZA LUTKE, režija Nikola Zavišić, premiera 25. november 2016.
Foto: Jaka Babnik / SLG Celje
Foto: Jaka Babnik / SLG Celje
Foto: Jaka Babnik / SLG Celje
Foto: Jaka Babnik / SLG Celje
Foto: Jaka Babnik / SLG Celje
Foto: Jaka Babnik / SLG Celje
Foto: Jaka Babnik / SLG Celje

Henrik Ibsen je največji evropski dramatik druge polovice 19. stoletja in je s svojimi dramami vplival na razvoj sodobne dramatike. V svojih dramah je obravnaval pereča socialna, politična in družinska vprašanja svojega časa ter intimna vprašanja posameznika. Ibsen se je s svojim dramskim pisanjem uveljavil v času, ko je v literaturi kraljeval roman, ko je bilo gledališče namenjeno predvsem zabavi meščanske publike.

Njegovo ustvarjanje lahko razdelimo na tri obdobja. V prvem obdobju je napisal verzni drami Brand (1866) in Peer Gynt (1867) in postal glasnik upora proti ortodoksni miselnosti po vsej Skandinaviji. V drugi fazi svojega pisanja v 70. letih 19. stoletja je opustil poezijo, začel pisati v prozi in razvil gledališki realizem. V tem obdobju je napisal Stebre družbe, Noro ali Hišo za lutke in Strahove. Kot osrednji problem svojega pisanja je izpostavil temeljne politične in družbene teme. Jezik njegovega pisanja je bil preprost, dogajanje pa je postavil v prepoznavno okolje. Izpostavil je probleme žensk in govoril o moči denarja in oblasti. V tretjem obdobju, ki se začne v 80. letih 19. stoletja in traja do njegove smrti, je napisal drame Divja račka, Rosmersholm, Hedda Gabler, Stavbenik Solness in John Gabriel Borkman. Ne zanimajo ga več toliko politične teme in družbena problematika, temveč se je osredotočil na posameznika in vprašanje osebne svobode. Zanima ga emancipacija in notranja rast posameznika, ki se upre večini in togim družbenim normam, pa naj bo to moški ali ženska.

Dramo Nora ali Hiša za lutke je napisal v Italiji leta 1879. Je njegov drugi resni poskus sodobne družbene drame. Drama je izšla 4. decembra 1879 pri Gyldendalske Boghandels Forlag (F. Hegel & Søn) v Kopenhagnu v nakladi 8000 izvodov, kar je bila do tedaj največja naklada njegovega dela. Knjiga je bila razprodana v manj kot mesecu dni, zato je že 4. januarja 1880 izšel 2. ponatis knjige v 4000 izvodih, 8. marca istega leta pa še tretji ponatis v nakladi 2500 izvodov.

Nora ali Hiša za lutke je bila krstno uprizorjena slabe tri tedne po knjižnem izidu drame, 21. decembra 1879, v Kraljevem gledališču v Kopenhagnu in doživela burne odzive. Ibsena to ni niti najmanj motilo. Ob zgražanju strokovne javnosti je izjavil: Uničujoče kritike me navdušujejo … Moji sovražniki so mi v veliko pomoč – njihovi napadi so tako zlobni, da ljudje v jatah drvijo gledat, čemu vse to vpitje. Drama je postala predmet obširne javne in zasebne razprave in je avtorju prinesla mednarodni uspeh, ki mu je odprl pot na svetovno literarno sceno.

Drama Nora ali Hiša za lutke je bila v času svojega nastanka izredno radikalna, tako po tematiki kot zaradi dejstva, da publiki ni ponujala lahke rešitve problema. Konec drame ne pomeni resničnega konca Norine zgodbe. Publika je morala sama razmisliti o posledicah in možnem izidu Norinega dejanja upora in samouresničitve.

Kasneje so Noro uprizorili še v Kristianii (današnjem Oslu), Bergenu in Helsinkih. Drama je zaradi svojega radikalnega konca povzročila veliko razburjenje in številne polemike. Za uprizoritev drame v Nemčiji je moral dramatik spremeniti konec. Nemška igralka je zavrnila naslovno vlogo, ker sama kot mati ne bi nikoli zapustila svojih otrok. Zato v tedanjih nemških uprizoritvah Nora ni zapustila svojih otrok.

Vse Norvežanke so dobile volilno pravico 34 let po izidu Ibsenove Nore leta 1913. Leta 1885 je bila pod vodstvom Gine Krog ustanovljena Zveza za žensko volilno pravico. Ko so vsi moški dobili volilno pravico leta 1898, se je mnogim ženskam zdelo nepošteno, da njim ni dovoljeno voliti. Prvič so ženske na Norveškem lahko volile leta 1901, vendar le ženske, ki so plačale davke, višje od določene vsote, ali poročene ženske, katerih možje so plačali ta davek. Norvežanke so volilno pravico dobile leta 1913, Norveška pa je s tem postala prva samostojna država na svetu s splošno volilno pravico. Potem so si v Zvezi prizadevali, da bi ženske predstavnice lahko volili v vlado. Čeprav je od takrat minilo že več kot sto let, je napredek na področju enakosti spolov počasen, ženske še vedno niso enakovredno zastopane in nimajo istih pravic in možnosti kot moški.

Nora živi navidez harmonično družinsko življenje z možem Torvaldom Helmerjem in s tremi otroki. Popolnoma je predana možu, streže njegovim željam, mu želi ugajati, ga zabavati in razveseljevati, je podrejena, ubogljiva, posveča se možu in družini. Torvald se do nje obnaša pokroviteljsko, Nora zanj ni enakovredna sogovornica in partnerka, marveč škrjanček, veverička, mala zapravljivka, čudna stvarca … Ko postane direktor banke, se zdi, da družinski sreči ne bo konca. Vendar se nad Noro zgrne dogodek iz preteklosti, ko si je iz ljubezni do moža, da bi rešila njegovo življenje, sposodila večjo vsoto denarja od notarja Krogstada in ponaredila očetov podpis. Krogstad začne Noro izsiljevati in ji grozi, da bo izdal njeno skrivnost. Nora si želi, da bi se zgodil čudež, da bi Torvald razumel njeno dejanje iz preteklosti, cenil njeno žrtev in jo zaščitil pred izsiljevalcem in obtožbami okolice, da bi jo imel zaradi tega še rajši.

Izkaže se, da je Norin in Torvaldov zakon daleč od idealnega, da je Nora za Torvalda samo »lutka«, da ga bolj skrbita njegov ugled in položaj v družbi, ni mu mar za lastno ženo in ji v ključnem trenutku ne stoji ob strani. Nora ljubljenega moža zagleda v popolnoma novi luči in ugotovi, da s takim človekom noče več živeti.

V drami nastopa pet večjih likov, dogajanje se zgodi na isti lokaciji, v stanovanju Helmerjevih, dogodki pa se zgodijo v približno 3 dneh. V drami sledimo dvema tokoma dogajanja, glavno dogajanje se osredotoča na Noro, Helmerja in odvetnika Krogstada, stranska zgodba pa se osredotoča na zgodbo gospe Linde in Krogstada.

Drama je v času svojega nastanka prinesla svežino in novosti na področju jezika. Ob krstni uprizoritvi je danski dramatik, novinar in kritik Erik Bøgh zapisal: Ne spomnim se, da bi kakšna igra, tako preprosta v svojem dogajanju in tako vsakdanja po svojem izgledu, pustila tako močan vtis umetniškega mojstrstva … Brez odvečnih stavkov, visoke dramatike, brez kaplje krvi ali solze, niti za trenutek ni duha o tragediji … Vsaka nepotrebna replika je črtana, vsaka izmenjava replik pomeni nadaljevanje dogajanja, v igri ni odvečnega dogajanja …

Bøgh je bil navdušen nad Ibsenovo zgoščeno napisano in učinkovito igro v nasprotju s solzavimi melodramami, na katere je bila navajena gledališka publika 19. stoletja.

Naturalistična uprizoritev besedila je poudarjala tako dramske kot gledališke razlike med Noro in Ibsenovimi predhodnimi igrami. V Nori se je odmaknil od vzvišenega romanticizma in lahkih komedij ter na odru ustvaril svet, ki ga je gledališka meščanska publika takoj prepoznala. Skozi četrto steno se je odpiral pogled v značilen, udoben meščanski salon. Natančni avtorjevi napotki glede dogajalnega prostora in vseh detajlov v prostoru so bili namenjeni publiki za popolno identifikacijo z nastopajočimi liki, ki bivajo v publiki tako zelo domačem in poznanem salonu.

Inspiracija za lik Nore je bila Laura Anna Sophie Müller Kieler. Občudovala je Ibsenovo pisanje in je kot odgovor na njegovo igro Brand napisala feministični roman Brandove hčere (1869). Ibsenu je leta 1870 poslala svoj roman, začela sta si redno dopisovati in se leta 1871 srečala v Dresdnu. Dobro sta se ujela, on jo je ljubkovalno klical »škrjanček«. Poročila se je z danskim učiteljem Victorjem Kielerjem, a njun zakon ni bil srečen. V Ibsenovo življenje se je vrnila leta 1876, tri leta, preden je napisal Noro, ko ga je z možem Victorjem Kielerjem obiskala v Münchnu. Ibsenovi ženi je zaupala, da je mož zbolel za tuberkulozo, zato so ji svetovali, naj ga pelje v toplejše kraje. Zakonca Kieler sta bila v slabem finančnem stanju, zato si je Laura na skrivaj sposodila denar, da je moža peljala v Italijo. Sonce in toplo vreme sta mu pomagala. Pozdravil se je in živel še naslednjih 40 let. Leta 1878 je upnik spomnil Lauro na njen dolg. V obupanem poskusu, da bi zbrala denar, je Laura poslala Ibsenu rokopis svojega romana in ga prosila, da ga priporoči svojemu založniku. Ibsen je menil, da je njen roman zanič, in ji je v pismu predlagal, da možu pove resnico o posojilu, ki ga je vzela za moževim hrbtom. Ko je Laura prejela Ibsenovo pismo, je v obupu zažgala rokopis in ponaredila ček, da bi odplačala posojilo. Njeno prevaro so odkrili in na koncu je bila prisiljena možu povedati vso resnico. Prepovedal ji je, da bi še naprej skrbela za otroke. Doživela je živčni zlom, mož jo je dal zapreti v umobolnico in zahteval ločitev, da bi ji preprečil stik z otroki. Ko ji je po enem mesecu uspelo priti iz bolnišnice, je prosila moža, da jo vzame nazaj, kar je zelo nerad storil. Še naslednji dve leti ji ni dovolil videti otrok. Po vrnitvi k možu je Laura spet začela pisati. Identiteta ženske, ki je bila navdih za lik Nore, je bila hitro razkrita. Medtem ko je Ibsen zaradi drame postal slaven, Lauri to ni prineslo veselja, ampak se je do konca svojega življenja trudila, da bi se rešila te oznake.

Ibsen je v Nori ali Hiši za lutke zlomljeno in uničeno Lauro spremenil v žensko, ki se odloči, da bo odkrila lastno identiteto, zapustila moža in si ustvarila novo življenje. Eno izmed osnovnih sporočil Ibsenovih iger, ki jih je napisal v svojem srednjem in poznem obdobju, je upor proti dušeči morali provincialnega meščanskega življenja 19. stoletja na Norveškem. V svojih realističnih problemskih igrah je sodobne socialne in družbene probleme naslikal skozi življenje posameznika. Njegovi liki utelešajo splošne družbene probleme. Tako kot številni njegovi glavni liki se Nora znajde v nasprotju z družbenimi normami in pričakovanji.  Socialno okolje, v katerem prebiva, je malomeščanska sredina, sicer premožna, vendar ne ekstremno bogata.

Kmalu se izkaže, da Nora ni ubogljiva, pokorna, punčkasta ženska. Gospe Linde zaupa, da je ponaredila očetov podpis, da je možu rešila življenje. Prva prevara potegne za sabo še drugo, njeno skrivnost. Nora namreč na skrivaj ponoči opravlja pisarniška dela, da lahko vrača dolg. Nora ni nemočna, infantilna, podrejena žena, za kakršno jo ima Torvald. To je le vloga, ki jo je sprejela, da hrani njegov moški ego in podpihuje njegovo samovšečnost. Njun zakon temelji na laži, na Torvaldovem prepričanju, da je Nora ljubka mala živalica, ki nima pojma o svetu in življenju izven njune hiše. Njun zakon temelji na dejstvu, da je mož sploh ne pozna, da je noče sprejeti kot enakovredno, samostojno in razmišljujoče bitje in zaradi tega zakon tudi propade. Nora čuti pritiske in pričakovanja okolice in se jih zaveda, da bi jim ustregla, zatre lastna prepričanja in želje. Najprej streže željam svojega očeta, kasneje željam moža. Šele z odhodom iz okolja, ki jo duši, si da možnost, da prisluhe svojim željam in ugotovi, kdo v resnici je.
Nora tekom igre prevzema številne vloge. Za moža je ljubka, nedolžna, nemočna žena, ki izkorišča svojo seksualnost in ženskost, da dobi, kar si želi, zadovoljna je, da jo mož ščiti, varuje in razvaja. V odnosu z gospo Linde prevzame vlogo energične žene, ki podpira moža, samostojno razmišlja in deluje. Ob Ranku je spogledljiva, zabavna, mladostna prijateljica. Čeprav njen nemir kaže na njeno negotovost in strah, uživa v svoji sposobnosti manipuliranja. Na ta način se upira družbi, ki ji je vnaprej določila vlogo žene in mame. V zadnjem pogovoru z možem, ki je v vsej igri edini iskreni pogovor med njima, Nora in Helmer zamenjata vlogi. Nora prevzame močnejšo vlogo in prisili moža, da na njun zakon pogleda iz popolnoma nove perspektive. Pove mu, da njun zakon ni bil nič drugega kot hiša za lutke, da se v osmih letih zakona nista nikoli resno in iskreno pogovarjala. Nora se zaveda, da mora končno poskrbeti zase, da se mora izobraziti, da ne more več živeti kot lastnina svojega moža. Zdi se ji, da lahko to doseže le, če zapusti moža in otroke. S svojim odhodom se sooči z izzivi realnega življenja, pred katerimi se je do sedaj skrivala v »hiši za lutke«.

Torvald Helmer se do svoje žene obnaša kot do igrače. Njegova samozavest in varnost izhajata iz njegova občutka večvrednosti v odnosu do Nore. Igre, ki jih z Noro igrata, služijo vzdrževanju njegove vloge dominantnega moškega. Helmer se ukvarja predvsem in samo sam s seboj. Največ mu pomenita družbena potrditev, njegov status v družbi, bolj mu je pomemben videz kot pa resnica. 

Tako kot Nora je tudi Helmer žrtev družbe svojega časa. Oklepa se svojih togih prepričanj in vztraja pri družbenih, verskih in moralnih prepričanjih svojega časa. Njun zakon temelji na obojestranskem zanikanju in nesprejemanju resničnega karakterja svojega partnerja. Helmer je prezaposlen in se ukvarja s financami. Nora pa se počuti varno v svetu, kjer se ji ni treba aktivno vključevati v dogajanje. Helmer sicer ljubi svojo ženo, vendar ji lahko nudi le sentimentalno, vzvišeno, zaščitniško ljubezen, kot se pričakuje od moškega 19. stoletja. Tudi on je, tako kot Nora, žrtev družbenih norm svojega časa. 

Ibsenov sodobnik, švedski dramatik August Strindberg je o Nori ali Hiši za lutke izjavil, da predstavlja sramoten zagovor feminizma in Ibsenovo izdajo moških. Dramo so istočasno hvalili in zaničevali, da se zavzema za osvoboditev žensk, kar je bila javna debata tako na Norveškem kot drugod po Evropi v 19. stoletju.

Nora pooseblja meščansko hčer in ženo 19. stoletja, ki jo pred zunanjim svetom in resničnim življenjem izven družinskega okolja ščiti najprej oče, potem še mož. Okolica od nje pričakuje, da se odpove lastnim željam na račun očetovih in kasneje moževih. Osvoboditev ženske ni osrednja tema Nore ali Hiše z lutke, slab in podrejen položaj ženske je le del širše problematike. To je potreba po samoosvoboditvi. Nora in Helmer sta žrtvi svojih socialnih vlog moža in žene. V želji, da bi delovala v skladu s konvencijo tedanjega časa, sta ustvarila zakonsko zvezo, ki temelji na iluziji. V njunem odnosu lažeta drug drugemu in sama sebi, tako zavestno kot podzavestno.     

Glavne borke za svobodo in resnico v Ibsenovih dramah so bile res ženske, ker so bile ravno one najbolj zatirana družbena skupina njegovega časa. Kljub temu da so si ženske od nastanka drame do danes priborile enakovreden položaj v družbi, pa naša družba še vedno ostaja moška in ohranja številne stereotipne poglede na vlogo ženske v družbi.

Čeprav sta glavni temi Ibsenove Nore meščanski zakon in položaj ženske v njem, avtorja najbolj zanimata emancipacija in notranja rast posameznika, ki se upre večini in togim družbenim normam, pa naj bo to moški ali ženska. Razkriva konflikt med posameznikom, ki išče resnico in svobodo, in družbo, ki zatira njegove želje in potrebe. Ko se posameznik intelektualno osvobodi tradicionalnega načina razmišljanja, povzroči to resne konflikte v njegovi okolici.

Nora zaloputne z vrati in odide iz svojega zlaganega zakona. Konec igre prinaša spoznanje, da je posameznik odgovoren sam zase, da ima moralno in psihološko potrebo slediti svoji svobodni volji tudi v situacijah, ko družba ali druga avtoriteta omejuje njegov osebni razvoj.

Literatura in viri:

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)

Povezani dogodki

Tatjana Doma, 15. 9. 2017
Ženske družinske zgodbe
Tatjana Doma, 10. 5. 2012
A je življenje res tak dolgčas?