Brina Klampfer, SiGledal, 10. 3. 2012

Z Vasilijo Fišer Proti severnemu vetru

Vasilija Fišer, scenografka in kostumografka v predstavi Proti severnemu vetru, za intervju predlaga lep sončen dan in sprehod ob reki Savinji.
Foto Mare Mutić
Foto Mare Mutić
Foto Mare Mutić
Foto Mare Mutić
Foto Mare Mutić
Foto Mare Mutić
Foto Mare Mutić
Foto Mare Mutić
Foto Mare Mutić

Kje ste se šolali?

Po opravljeni maturi v Mariboru sem se vpisala na študij scenografije na Universität für Musik und darstellende Kunst v Gradcu v Avstriji. Po opravljeni diplomi sem veliko asistirala v Avstriji in Nemčiji in si tako nabrala prepotrebne izkušnje. 

Na odru smo že videli realistične in utopične svetove – nekako se zdi logično v obliki preoblikovanja tridimenzionalnega realnega sveta v tridimenzionalno odrsko fantazijo. Kako pa se da upodobiti dvodimenzionalni virtualni svet v tridimenzionalnem odrskem prostoru? 

Misel, iz katere smo soustvarjalci predstave z režiserjem na čelu izhajali, je bila, da sta Emmi in Leo pravzaprav lahko soseda in da se vsak dan srečujeta v dvigalu, na stopnišču, pri vhodnih vratih …, a se sploh ne pozdravita ali kakorkoli pokažeta interes drug za drugega. Osnovna ideja je bila torej stolpnica, kjer živi na tisoče ljudi, ki imajo s svojimi sosedi popolnoma brezoseben odnos.

Če prav razumem, so bili za vas pomembni ne-odnosi v realnem svetu, čeprav predstava temelji na virtualnih odnosih. Kje lahko ti preidejo in ali sploh lahko preidejo v realne? Emmi in Leo se nikoli ne srečata, kaj bi se po vašem zgodilo, če bi se?

Možnosti je več. Lahko, da bi si ugajala. Odvisno od tega, v kolikšni meri znata preklopiti iz virtualnega sveta v resnično življenje. V resnici ne gre za to, kakšen je ta drugi človek v resnici, ampak projiciranje lastnih želja na nekoga drugega.

Torej lahko virtualni odnosi prerasejo v realne?

Jaz mislim, da lahko. Poznam celo nekaj ljudi, ki so se spoznali preko interneta, in njihovi odnosi sedaj v vsakdanjem življenju vzdržijo vse težave realnega življenja. Včasih je morda res lažje spoznati človeka preko interneta. Vendar je večja verjetnost, da se bolj in bolj pogrezaš v virtualni svet, svet e-mailov, da vse težje sprejmeš realnost in živega človeka. Ali pa tudi ne, odvisno od človeka do človeka.

Virtualni svet lahko laže, gledališče tega ne more.

Mislim, da lahko. S predstavami se da marsikaj uprizoriti, povedati in marsikoga v marsikaj prepričati. Res pa je, da je nemogoče prepričati takšno maso ljudi, kot jo lahko preko televizije.

So režiserji, ki imajo natančno predstavo o odrski podobi predstave, in takšni, ki prepuščajo scenografovi fantaziji mnogo prostora. Na kaj se pravzaprav naslanjate na začetku svojega dela, na tekst, na režiserjev koncept in njegova iskanja, na prebliske ob posamezni repliki ...? Kakšna je pravzaprav vaša pot od prvega razgovora z režiserjem do premiere?

Vsak režiser ima svoj stil, način dela. Če ima režiser že natančno izdelano vizualno podobo o predstavi, se mi zdi nesmiselno, da sodeluje s scenografom. Pri tej predstavi, o kateri se pogovarjava, mi je režiser sicer povedal svojo vizijo, povedal mi je, kako si predstavlja okolje, v katerem bivata Emmi in Leo, v osnovi pa mi je pustil odprte roke, da tudi jaz povem svoje. Moja ideja, ki sem jo razvijala, mu je ugajala in je nato tudi zaživela. 

Večkrat delate scenografijo in kostumografijo za isto predstavo, je to naključje ali menite, da je likovna podoba predstave tako zelo povezana, da želite oboje združevati?

Primarno sem scenografka in me to tudi najbolj zanima. So pa nekatere predstave, ki so kostumografsko večji izziv. Mislim, da je odvisno od predstave do predstave ... torej zanima me celostna podoba predstave, tudi kostumi, in včasih je lažje, da vse delam sama, saj se tako na koncu stvari med sabo zanesljivo ne tepejo. Za kostumografko predstave se običajno odločim, če mi pomeni nek poseben, dodaten izziv. V osnovi pa raje delam scenografijo, ker si pri kostumografiji ves čas v interakciji z ljudmi in to lahko pomeni zame velik napor. Rada se potikam po scenskih delavnicah in opazujem nastajanje scene.

Z režiserjem Alenom Jelenom sodelujete prvič, kako sta se znašla na isti poti?

Ne, z Alenom Jelenom sodelujeva že drugič, prvič sva delala skupaj predstavo Družba na poti. Pri predstavi Proti severnemu vetru se je celotna ekipa zelo dobro ujela in smo uživali pri delu. Na koncu nam je bilo prav hudo, ko je bila premiera za nami.

Z režiserji, kot so Jaša Jamnik, Samo M. Strelec in v zadnjem času tudi Andreja Kovač, sodelujete zelo pogosto. Kaj vas združuje, da se vedno znova vračate?

Vsak ima svoj način dela in med seboj smo se zelo dobro razumeli. Nekateri režiserji sodelujejo samo z enim scenografom in obratno, tega ne maram, ker bi mi postalo dolgčas ... Všeč mi je, če vsaka predstava ustvarja nekaj drugačnega, zato mi je prijetno delati z različnimi režiserji. Če bi zložila vse fotografije predstav, ki sem jih delala z Jašo Jamnikom, bi lahko rekla, da se zmeraj podajamo v nove vode, kjer še nismo bili. S Samom M. Strelcem delam zdaj v gledališču Gavella v Zagrebu, čez dober mesec bo premiera in zdi se mi, da nastajajo zelo zanimive stvari.
Vedno pa je plodovitost našega dela odvisna od mnogih dejavnikov: od ljudi, do scenarija, tehnikov, gledališča, energije ...

Kako lahko scenograf sploh preživi v Sloveniji?

Seveda lahko, vendar je vedno težje. Honorarji se ne višajo, tako kot se višajo življenjski stroški, prej obratno. V bližnji prihodnosti bo verjetno še huje. Biti vezan samo na slovenski prostor ni najbolj pametno.

Torej delate tudi v tujini. Lahko primerjate vizualni del uprizoritev doma in drugje, našo pripravljenost vlagati v materialne stroške ...

V Avstriji in Nemčiji imajo na voljo dosti novih materialov, ki jih pri nas ni. Malo bolj so v koraku s časom, bi lahko rekla. V Sloveniji pa komaj sedaj odkrivajo materiale, ki sem jih v gledališčih v tujini videla že 15 let nazaj. Po drugi strani pa smo mogoče toliko bolj iznajdljivi. Odvisno je tudi od gledališča do gledališča, oziroma od tehničnega vodje. Nekateri so zelo odprti in komaj čakajo, da postavijo nekaj novega, nekateri pa bi naredili vse za to, da bi te uničili, da ne spelješ scenografije, samo zato, da bi s tem oni imeli manj dela. Finančno pa za scenografijo več denarja namenijo v tujini. Pri nas je scenografija omejena že zato, da s predstavo lahko gostujejo povsod. V tujini ni tako, vsaj kolikor vem.

Kakšni pa so trendi pri nas in drugje?

V tujini delajo bolj moderne stvari, ki pa jih hitro začnejo kopirati. 

Imate kakšne posebne afinitete do kakšnega režiserja ali teksta, ki bi si ga želeli na vsak način delati?

Mogoče bi rada delala več scenografij za opere. Pogrešam glasbo, pri nas pogrešam moderno opero. Tega je v tujini več, vidiš lahko fenomenalne predstave. Rada delam tudi otroške predstave, zato ker lahko izživljam domišljijo. V dramskem gledališču je to malo težje, ker je hitro lahko preveč ... Opera se mi v tem pogledu zdi zelo podobna otroškim predstavam.

Dnevi komedije, Vasilija Fišer

Povezani dogodki

Brina Klampfer, SiGledal, 24. 3. 2012
Pogovor z Vinkom Möderndorferjem
Brina Klampfer, SiGledal, 2. 3. 2012
Stvari te morajo premikati ...