Brina Klampfer, SiGledal, 3. 3. 2012

Imaš ali pa nimaš – Uroš Smolej v predstavi 39 stopnic

Naj bo vohun, plesalec, komedijant ali ženska. Naj pleše, poje, spregovori ali pa zgolj stoji, vedno nekaj ima. Tisti nekaj se v predstavi 39 stopnic, v režiji Jaše Jamnika in produkciji Špas teatra, v sto minutah neverjetno hitro odvije pred gledalčevimi očmi. Kaj je tisti nekaj?

39 stopnic / Foto: Dejan Nikolič

39 stopnic je komedija, odrska različica znane filmske kriminalke. Kaj lahko gledalec pravzaprav pričakuje? 

Mislim, da je ta predstava zelo dobrodošla pridobitev za povprečnega gledalca. Tekst pri nas še ni bil uprizorjen, sam sem pa to predstavo že videl v Londonu, kjer je velika uspešnica. Gre za komedijo, ki je zanimiva predvsem iz režijske plati, s samo štirimi igralci je upodobljenih veliko vlog, kar 139. Ogromno je tudi dogajanja in znotraj tega nastanejo neke režijske pa tudi igralske kreacije, ki so zelo zanimive, občinstvu ljube in tudi zabavne. Verjetno je zato nekoliko drugačna v vsej tej poplavi komedij, ki so trenutno na naših odrih. Vsekakor pa je predstava tudi komercialno naravnana, tako, da zadovolji okus najširšega kroga ljudi.

Gre torej zgolj za zabavo?

Nekateri bi temu rekli točno tako, ampak sam vseeno mislim, da nosi neke kvalitete, ki jih druge komedije, ali pa komedije »na prvo žogo«, nimajo. Mislim, da gre za predstavo, ki je narejena zelo bistro. Že v osnovi je besedilo napisano tako, da vse vloge igrajo štirje igralci, in predstava je zrežirana tako, da se z minimalnimi sredstvi zelo hitro spreminja okolje, se pravi prizorišče, mnogo se dogaja itd. Mislim, da je v tem kvaliteta uprizoritve.

Štirje igralci, 139 vlog v 100 minutah. Sliši se precej naporno ...

Seveda je zahtevno, če igra en igralec več vlog, ampak je super. Ne gre za neko psihologijo lika, gre bolj za tipizacijo, se pravi, upodabljamo nek tip, podkrepljen z zunanjimi sredstvi, se pravi pomagali, kot so sprememba glasu, mimika, gestikulacija, drža telesa in tako dalje. Spremembe oziroma transformacije znotraj predstave so bolj ali manj v tem smislu. Torej, delamo na efektu, na monumentalnem efektu, na hitrem efektu ... Tudi časa za ustvarjanje takšne predstave je relativno malo, saj smo vsi igralci zaposleni v matičnem gledališču in imamo malo vaj. V bistvu se igralec na nek način že pripravi pred vajami, sam. Dejansko smo predstavo naredili v dobrem mesecu in v takšnih okoliščinah je treba kar hitro nekaj izumiti. Nato pa nadaljuješ z delom na nekih stvareh, ki se pojavijo že v prvih trenutkih dela in se vedno bolj kažejo kot dobre tudi pri dopolnjevanju in nadgrajevanju ...

Velikokrat ste že nastopili na Dnevih komedije, dvakrat celo prejeli nagrado za komedijanta večera. Tudi ostalih nagrad ni malo. Kaj vam pomeni biti nagrajen?

Ja, na Dnevih komedije sem dvakrat prejel nagrado, drži, kar se mi zdi super, seveda! Katera nagrada pa ni fajn? Tisti, ki reče, da ni, laže. Vsaka nagrada je potrditev za opravljeno delo in zagon za naprej. Ko prejmeš nagrado, se moraš tega zavedati, predvsem tega zagona za naprej, da ne zaspiš na lovorikah, to je prav gotovo ob tem najpomembnejše. Ostati moraš skromen v svojem bistvu, predvsem pa bi si bilo neumno domišljati, da si z eno nagrado dosegel vse.

Festival Dnevi komedije sestavljata tekmovalni in spremljevalni program. Torej – tekmujete. Kaj menite o tekmovanju v kulturi?

Tekmovalnost ima sama po sebi zelo negativen prizvok. Pomembnejše je, da se v nekem obdobju predstavi celoletna bera, v tem primeru komedij, iz našega gledališkega prostora. In ta predstavitev je opravljena seveda na osnovi izbora po nekih kriterijih in kvaliteti. Meni osebno se zdi super, da lahko ljudje vidijo na enem mestu, v relativno kratkem času, toliko različnih predstav. Pa tudi samo srečanje je fino. Ustvarjalci festivalov, kot so Dnevi komedije ali Borštnikovo srečanje, tega ne sprejemamo kot tekmovanje, ampak kot vrhunec gledališke sezone, na nek poseben način.

Zadnje čase veliko igrate v komedijah in tudi mjuziklih. Kakšne pa so sicer vaše želje?

Da bi se opredelil, da sem samo komedijant ali mjuzikl performer, to pa res ne. Niti izobraževal se nisem nikoli v tej smeri. Tisti ljudje, ki me spremljajo in ki hodijo redno v gledališče, vedo, da nisem samo ozko usmerjen. Ja, veliko sem igral v komedijah in najbrž bom še. Tudi mjuzikl se je »zgodil« v nekaj preteklih sezonah ... In potem ljudje seveda pričakujejo, da se bo v prihodnjih sezonah zgodilo kaj podobnega, repertoarna politika našega gledališča pa temu pričakovanju do določene mere seveda sledi. Komedija je vaba za občinstvo in dobro komedijo je narediti težje kot kakšno resno predstavo. Nekdo, ki je slišal o dobri komediji, si jo bo prišel pogledat, potem te tam vidi, zabava se, mu je blizu, razume na svoj način oziroma te definira in potem te pozna samo po tem. Je pa res, kot sem že omenil, da obstajajo ljudje, ki hodijo v teater in te poznajo bolje in vedo, kaj, koliko in kako ustvarjaš. Mislim, da imam srečo, da imam velik igralski razpon v različnih žanrih in se nikakor ne želim osredotočiti zgolj na eno stvar. Vedno poudarjam, da delam v okviru svojih zmožnosti. Včasih uspe super, drugič spet ne.

Kaj osebnega pa lahko igralec vnese v komične vloge?

To je vsekakor drugače od predstave, kjer lik psihološko analiziraš in potem črpaš iz svojih spominov, čustev ... tu pa vsa stvar poteka malo drugače. Kaj je lahko tu osebnega? Privatno nisem zabavljač v takšni meri kot na odru, ko se mi pogosto utrne kakšna domislica, ki jo uporabim, ali pa tipizacija lika, ki ga speljem. In pri tem se počutim dobro, saj mi je to zelo blizu, in z veseljem priznam, da sem še vedno norčav, mladostniško vznesen in včasih, milo rečeno, delam traparije in sem v svojem bistvu otročji. To mi zelo pomaga. Če si zelo zategnjen človek, tega ne moreš početi. To je osebna nota, ki se potem zrcali na odru.

Nekateri igralci trdijo, da v privatnem življenju sploh niso zabavni, v komedijah pa blestijo ...

Ja, saj sem tudi sam na odru veliko bolj sproščen in razigran, to je res.

Kaj pa dobri igralci, ki v komediji ne pridejo do izraza?

Mislim, da moraš imeti za komedijo določen občutek ...

Kaj bi ta občutek lahko bil?

Ne vem, mislim, da je to prirojeno, ne znam definirati. So igralci, ki lahko na odru delajo vse mogoče, pa ne bo nič smešnega, drugi pa že s svojo prisotnostjo povzročijo smeh med občinstvom. Mislim, da je nekaterim igralcem to pač dano, da imajo v sebi to ... da klikerji drugače delajo, da so misli, tudi tok misli, drugačne ... tudi reakcije. Vsak ima drugačen smisel za humor. Ne trdim, da je vse, kar počnem, smešno, daleč od tega, nekaterim sploh nič od tega ni ... to je pač stvar osebne prirojenosti določenega okusa. Tako pač ali imaš ali nimaš ...

Dnevi komedije

Povezani dogodki

Brina Klampfer, SiGledal, 2. 3. 2012
Stvari te morajo premikati ...
Brina Klampfer, SiGledal, 17. 3. 2012
Iztok Mlakar – od rime do rime ...
Brina Klampfer, SiGledal, 18. 3. 2012
Intervju z ustvarjalci predstave Ne stavi na Angleže