Kim Komljanec, 28. 1. 2019

Z Besedo na ODEr – ZBODE

S programom Z Besedo na ODEr – ZBODE se pod okriljem ZDUS-a Kim Komljanec zavzema za slovensko dramatiko in njene avtorje.

Foto: Schutterstock

Ali nas slovenska dramatika sploh še lahko zbode? Vprašanje ni, kakšna bi morala biti, da bi ugodila vsem okusom in standardom poustvarjalcev, občinstva in gledaliških kritikov (kolikor jih še je). Ne. Ampak: Ali ima še moč sploh obstajati, glede na to, da so njeni avtorji in avtorice trn v peti tako gledališki praksi kot financerjem slovenske umetnosti in kulture?

Položaj dramatikov in dramatičark v Sloveniji je pomilovanja vreden. Zdi se, da so avtorice in avtorji besedil, ki naj bi odslikavala našo trenutno akutno resničnost, nam nastavljala ogledalo in zastavljala temeljna vprašanja o svetu in družbi, v katerih živimo, pogosto spregledani, pretežno podcenjeni in praviloma v napoto. Državi, poustvarjalcem, včasih celo samim sebi.

Rednih zaposlitev za dramatike v Sloveniji ni (pa ne, da bi bila to nujno najboljša spodbuda za nastajanje nove dramatike). Tisti, ki v Sloveniji kljub že od nekdaj in še vedno neugodnim razmeram poklicno pišejo za oder, so večinoma samozaposleni. Ministrstvo RS za kulturo samozaposlene dramatike kategorizira kot književnike (čeprav se dramatike v knjižni obliki objavlja bore malo). Javna agencija RS za knjigo pa projektov za promocijo ali prevajanje dramatike ne podpira, saj ta po njihovi kategorizaciji ne spada na področje knjige (ker se pač dramatike v knjižni obliki objavlja bore malo – sic!). To je že prvi zabavni paradoks. Na lokalni ravni nastajanja nove izvirne dramatike prav tako ne financirajo. Tu niti paradoksa ni.

Nato je tu cela vrsta javno financiranih gledaliških hiš, ki se vsaka po svoje sicer kitijo s tem, da promovirajo ali podpirajo slovensko dramatiko (zlasti v poročilih Ministrstvu za kulturo), v resnici pa bi lahko za spodbujanje nastajanja dramskih besedil naredile mnogo več, in to ne nujno le z dodatnimi sredstvi. Marsikaj, kar je v repertoarnih teatrih samoumevno dostopno režiserjem, igralcem, dramaturgom, dramatikom ni. Na primer (a), prostor za ustvarjanje. Prostor za pisanje ali branje napisanega. Na primer (b), vpogled v proces vaj. Ta je (še) vedno stvar previdnih pogajanj med režiserjem in piscem (kadar in če njegovo dramsko besedilo le uvrstijo na repertoar). Na primer (c), dialog z umetniškimi vodstvi. Tega je premalo. Zaupanja v kakovost slovenske dramatike je premalo. (Drugače kot do prevedene dramatike, saj se na odrih znajde marsikaj.) Na primer (č), konstruktivne povratne informacije (feedback), preden gre besedilo pred gledalce. Pred vsako premiero si zadnje vaje ustvarjalcev predstave ogleda umetniško vodstvo gledališča (t. i. kontrolke), pogosto pa še kak (hišni ali zunanji) gledališki kolega, ki jim ponudi povratne informacije, preden se prvič pokažejo javnosti. Za avtorje dramskih besedil te možnosti ni. Dramatik lahko besedilo, ko ga dokonča, pošlje na javne razpise ali pa malodane »v oceno« umetniškim direktorjem. To ni dialog med dvema enakovrednima sodelavcema, daleč od tega. Koristnejše in plodnejše bi bilo dolgotrajnejše sodelovanje med gledališči in pisci, saj bi ti tako lahko dobili ustrezno povratno informacijo že ob vmesnih, nedokončnih različicah besedila, ki bi ga potem lahko dodelali, podobno kot lahko od dobrega urednika dobi koristne nasvete na primer pisec proze. Seveda, tudi dramaturgi in umetniški vodje imajo omejeno količino časa za branje novih besedil, prav zato bi morali financerji gledališč zagotoviti, da bi bilo določeno število ur v delovnikih hišnih dramaturgov namenjeno izključno branju nove izvirne slovenske dramatike in sodelovanju s pisci. Spodbujanju nastajanja novih dramskih besedil. Potem bi bilo morda manj potreb po priredbah preverjenih zgodb in bi lahko na odrih gledali več izvirnega odseva naše resničnosti.

Potem so tu neizkoriščene možnosti rezidenc za pisce. Ne, ne gre za to, da bi gledališče piscu zagotovilo stanovanje. Ne. Rezidence imajo lahko najrazličnejše oblike in cilje, od nekajtedenskih, v okviru katerih pisec dobi vpogled v proces ustvarjanja predstave, do skupnih, finančno in umetniško manj tveganih projektov, ki dopolnjujejo repertoarni program gledališč, pa tudi daljših, eno- ali večletnih, v okviru katerih pisec v sodelovanju z igralskim ansamblom razvija svoje besedilo (ali več besedil) in ima med ustvarjalnim procesom sogovornike v režiserjih, igralcih, dramaturgih, lektorjih, scenografih, koreografih, glasbenikih in drugih gledaliških ustvarjalcih. Vse to je trenutno prepuščeno piscem samim, če so sami vpeti v gledališko »sceno«. Tako se k ustvarjanju novih dramskih besedil pritegne bore malo posameznikov, ki niso že tako ali drugače povezani z gledališko prakso. In ja, seveda je za dramatike pomembno poznavanje gledališke prakse, a tako naše dramsko pisanje postaja vedno bolj dejavnost zaprtega tipa.

Res se sem in tja v gledališčih in celo na ulici (beri: v nevladnih organizacijah) najde tudi kak izobraževalni program za nove dramatike. Njihovi »izdelki« pa se večinoma znajdejo samo na ulici.

Na AGRFT se študenti dramaturgije lahko priučijo tudi pisanju dramskih besedil, a njihovi »izdelki« ne pridejo dlje od bralnih uprizoritev za izrecno zainteresirano občinstvo (ne, to žal niso umetniški vodje, temveč bolj mame in ati in še kak kolega dramatik ali kolegica dramatičarka).

Druge, neinstitucionalne izobraževalne pobude so kadrovsko in finančno hudo podhranjene.

No, bodimo pošteni: tudi dramatiki sami so deloma krivi za svoj položaj, saj stanovskega povezovanja skorajda ni. Društvo slovenskih pisateljev je v resnici društvo pisateljev in pesnikov, dramatiki so očitno nedružabni, saj jih je med člani le peščica (enako velja za ZDUS), priložnosti, razpisov, nagrad zanje pa je še manj. Med njimi je največ takih, ki čepijo vsak za svojim računalnikom, in tako dramska besedila nastajajo pretežno v vakuumu, dokler jih avtor ali avtorica ne odpošlje v branje in presojo – kot že končni in dokončani izdelek. A dramatika ni namenjena branju v osami. Zato tudi ne bi smela nastajati le v osami.

Tista besedila, ki so – kljub pomilovanja vrednim okoliščinam, v katerih so nastala – uspešna (to je: da spregovorijo tako poustvarjalcem kakor gledalcem), pa povečini zaživijo kratko in pogosto neopazno življenje. Komaj kakšno je prevedeno v enega, morda celo dva tuja jezika, pa še to (razen redkih izjem) na pobudo avtorjev ali prevajalcev samih, večinoma se besedila po eni, dveh sezonah upokojijo. Nekatera s posmrtnimi trzljaji zaživijo le še na kakem zakotnem ljubiteljskem odru, pogosto ne da bi avtorja o tem obvestili ali mu plačali honorar, da o kakem ekvivalentu knjižničnega nadomestila sploh ne sanjarimo.

Kljub nekaterim ustaljenim dobrim praksam spodbujanja ustvarjalnosti, natečajem, objavam na spletu, delavnicam, izobraževalnim programom in drugim pobudam, se dramatiki v Sloveniji še vedno soočamo z velikimi primanjkljaji na področju sistemskih mehanizmov za spodbujanje, negovanje, promocijo dramatike.

Vse to in še kaj zdaj skuša popraviti program ZBODE (Z Besedo na ODEr), ki si ga je zamislila dramatičarka Kim Komljanec. Program obsega več sklopov:

  • izobraževanje dramatikov, ki ne prihajajo nujno zgolj iz gledališke prakse;
  • odpiranje vrat institucionalnih gledališč obstoječemu bazenu pišočih dramatikov;
  • vzpostavljanje in poglabljanje dialoga s produkcijskimi hišami preko mentorskih shem, rezidenčnih programov, umetniško in finančno manj tveganih projektov ipd.;
  • ozaveščanje splošne javnosti o avtorjih besedil, ki so doživela uprizoritev, in procesu nastajanja dramatike;
  • stanovsko povezovanje dramatikov, da bi izboljšali razmere za ustvarjanje;
  • prevajanje in promocija besedil (in avtorjev in prevajalcev) v tujini;
  • pobuda državi in občinam, naj sistematizirajo financiranje nastajanja izvirne slovenske dramatike;
  • pobuda istim financerjem in umetniškim vodjem, naj ustanovijo oder, specializiran za uprizarjanje nove slovenske dramatike, oziroma naj temu namenijo več prostora (in sredstev) v programskih sklopih repertoarnih gledališč ...

Če vas izvirna slovenska dramatika zanima, skrbi ali »zbada«, če imate zamisel ali projekt, s katerim bi se programu ZBODE radi pridružili, se preko Združenja dramskih umetnikov Slovenije povežite s Kim Komljanec [kim.komljanec@gmail.com].

Obenem ste vsi, ki pišete za oder, vabljeni na prvo srečanje slovenskih dramskih avtorjev in avtoric, ki bo v četrtek, 14. februarja 2019, ob 18h v dvorano Slovenskega gledališkega inštituta (SLOGI), Mestni trg 17, Ljubljana. Namen srečanja je, da se povežemo, se o svojem poklicu ter njegovih izzivih pogovorimo in morda svoj položaj izboljšamo.

Jožica Grum

Čestitam za pogum, bistroumnost in zagnanost. Da bi le vse to trajalo dovolj dolgo, da se kaj uredi. 18. 2. 2019