Pia Brezavšček, 25. 2. 2012

»V teatru vlada svoboda« - Intervju z Nenadom Tokalićem - Nešom

Igralec Nenad Tokalić - Nešo, po Akademiji najprej zaposlen v koprskem gledališču, nato pa med letoma 2001 in 2007 član mariborske Drame, se po petih letih znova vrača na oder. Nastop v kratki zgodbi Nicka Hornbyja KRISTUS IZ BRADAVIČK (Nipple Jesus) – v prevodu Mitje Sušca in priredbi Tamare Matevc – pripravlja z režiserjem Samom M. Strelcem natanko dvajset let po njunem prvem sodelovanju v gledališču Zato. Projekt nastaja znotraj PUM-a: posvojitvenega uprizoritvenega modela Novega Zato.

Kdaj in kako si se začel ukvarjati z gledališčem, z igro?

To je zanimiva zgodba. Zgodilo se je že v osnovni šoli, kjer sem se oprijel vseh vrst aktivnosti – ukvarjal sem se s športom, treniral sem atletiko in bil veliko po tekmovanjih, s kitaro sem zaključil nižjo glasbeno šolo in imel še ogromno drugih interesov. Moje prvo srečanje z gledališčem pa ni potekalo gladko. Ena izmed učiteljic na osnovni šoli je takrat razpisala dramski krožek in veliko sošolcev se je vpisalo, jaz pa sem bil prepozen, zato me ni hotela sprejeti. Bil sem zelo razočaran. Potem pa se je zgodilo, da se je tistega leta na Ptuju pri kulturnem društvu pod mentorstvom Branke Bezeljak Glazer razpisala otroška gledališka skupina, kamor sem se seveda prijavil in bil sprejet. To je bilo pravo gledališče in ne nek dramski krožek, tako da se mi je prav dobro zdelo. To verjetno reče marsikateri igralec, ampak tudi mene je prvi stik z odrom povsem prevzel. Ko človek prvič stopi na oder, zavoha deske, zavese ... vse ima vonj po starem, tako nostalgično je. Takoj sem začutil, da tu vlada svoboda, ki me je zasvojila. Že v tej gledališki skupini, s katero smo se potem redno udeleževali Linhartovega tekmovanja, smo se zbrali Tadej Toš, Vojko Belšak, Samo Strelec in jaz, ki smo kasneje vsi šli na Akademijo in sodelovali tudi pri gledališču Zato.

Iz tiste generacije vas je takrat sorazmerno veliko odšlo na Akademijo.

Zelo veliko. To je fascinantno, glede na to, da je Ptuj zelo majhno mesto. Istočasno pa je bila tudi mariborska generacija zelo močna. To so Aljoša Trnovšek, Matjaž Latin, Sebastjan Horvat, Alenka Tetičkovič, Jure Ivanušič in drugi, s katerimi smo bili dobri prijatelji. Takrat smo Štajerci v generaciji, dveh, popolnoma napolnili AGRFT.

Isto leto, ko ste najmlajši med vami komaj začeli z Akademijo, pa ste se na Ptuju že šli precej profesionalen teater.

Mislim, da smo amaterizem prešli že v mladinski skupini pri Branki Bezeljak Glazer, saj smo gostovali tudi v Ljubljani v Mladinskem gledališču, od koder so prišle same pohvale, češ da presegamo amatersko raven. Potem pa smo tistega leta naredili predstavo Na odprtem morju, ki jo je režiral Samo Strelec, s čimer se je tudi začelo gledališče Zato. Ta predstava je bila super, igrali smo jo na odprtem, na otočku na Ljudskem vrtu. Mislim, da je bilo takrat na premieri okrog tisoč ljudi.

Res, da je bila mlada ekipa takrat že izkušena, niste pa še bili profesionalni igralci, taka situacija na prostem pa je akustično in prezenčno igralsko zelo kompleksna. Kako si takrat gledal na to?

Takrat o tem nisem popolnoma nič razmišljal. Gnala nas je sila in strast do igre, mudilo se nam je delati gledališče. Naslednje leto smo potem postavili še Sartrova Zaprta vrata, ki smo jih igrali v kleti ptujskega gradu, in to je bila po mojem mnenju ena boljših predstav v produkciji gledališča Zato. Spomnim se, da smo jo, čeprav je nastala poleti, igrali tudi še pozimi in čez tisto zasneženo dvorišče sem moral oblečen samo v žensko čipko, najlonke in visoke pete, saj sem igral Estelle, žensko vlogo. Grozno me je zeblo. Veliko smo se žrtvovali, vsa poletja smo dali gledališču, ampak sam sem zares verjel vanj. Res je, da še nismo končali Akademije, a zase moram reči, da nisem delal nič drugače, kot delam danes, vsaj kar se tiče žara in pristopa. Normalno, da ti akademija da nek globlji vpogled v igro. Imel sem srečo, da sem za mentorja imel Mileta Koruna ter Matjaža Zupančiča, ki sta pripomogla, da razumem poklic globlje, kot se mi je kazal prej, zame so se odprle nove meje teatra.

Kako si doživljal celotno zgodbo profesionalizacije ptujskega gledališča, bil si zraven že od vsega začetka?

Na nek način sem profesionalizacijo doživljal zelo burno, saj sem gledališče Zato. jemal zelo osebno. Potem pa so se vmešali politični interesi in nič ni več potekalo tako, kot smo si predstavljali. Res sem verjel, da počnemo neko plemenito delo, jaz sem bil pripravljen v to vložiti popolnoma vse. Nisem bil na nikogaršnji strani. Kasneje se je izkazalo tudi, da ideja skupine, ki bi zrasla skupaj in tako delovala, ne bo možna. Teater se je potem sicer ustanovil, ampak takrat smo se razcepili, razšli, saj za nas ni bilo mest v gledališču, ki smo ga pravzaprav mi pri-igrali. Seveda sem na Ptuju še sodeloval, a to ni bilo več tako »moje«, kot je bilo z gledališčem Zato. Mesto nas je popolnoma pozabilo, bilo je mačehovsko do nas, nagrade mesta so dobili samo politični akterji. Moje sanje so se takrat razblinile in postalo mi je jasno, da je gledališče tukaj v Sloveniji individualen šport.

S Samom Strelcem zdaj, dvajset let po teh burnih dogodkih, ponovno sodelujeta. Pripravljata predstavo po kratki zgodbi Kristus iz bradavičk avtorja Nicka Hornbyja. Kakšni so bili tvoji občutki, ko si prvič prebral tekst? Si ga bral tudi skozi pretekle ali skozi aktualne dogodke, saj tekst govori tudi o kulturni politiki?

Pred adaptacijo sem prebral originalno besedilo, ki se mi zdi zelo dobro napisano, je nekaj posebnega glede na našo siceršnjo gledališko ponudbo. Ne bi rad govoril o monodrami, ker z obema besedama – »mono« in »drama« samega sebe strašim. Recimo temu predstava. Pri tekstu me je najprej pritegnilo dejstvo, da je zelo enostaven, nič pretenciozen. Ob prvem branju se mi je zdelo, da bo najbolj pomembno, kako bo lik odigran, na kakšen način bom zgodbo povedal publiki. Predvsem to vidim kot svojo nalogo, ostalo pa bo prišlo samo od sebe. Pri gledališču je (že glede na izvor besede) pomembno, kaj gledamo na odru. Zato bom samega sebe nekoliko transformiral. Mislim, da mora ta lik najprej dobro izgledati, biti zanimiv, potem se bodo ljudje lahko navezali tudi na to, kaj govori. Moj vtis prvega branja je, da gre za v strukturi zelo močno, čeprav nepretenciozno zgodbo, ki ji uspe držati napetost.

Kako bi opisal lik Petra, v čem se ti zdi zanimiv?

V Angliji bi bil to preprost človek, ki je, čeprav je videti kot nevaren obritoglavec in verjetno pije pivo in gleda nogomet s prijatelji, pravzaprav tudi družinski človek. Ta dvojnost, ta drugačnost se mi zdi zanimiva.

Sam vidiš kakšne vzporednice med likovno oziroma vizualno umetnost, ki jo lahko gledamo v galerijah in predstavlja kontekst dogajanja pri Hornbyju, ter gledališčem? Misliš, da obstajajo podobnosti, razlike, povezave med obema umetniškima zvrstema? Se ti katera od obeh zdi bolj »ljudska«?

Ne morem točno odgovoriti, ampak zdi se mi, da je vsaka umetnost, tako gledališče kot vizualna umetnost, danes nekaj, kar se naj dogaja sedaj, nekaj intenzivnega, kar gre skozi igralca, slikarja in tako naprej.

Torej nekaj aktualnega?

Ja, še bolj pa nekaj iskrenega, kar si upa, ima pogum. Menim, da je ravno čas gospodarske krize in recesij pravi čas za umetnost. Vedno, ko se stanje ruši, je za vse panoge umetnosti čas in priložnost razcveta, ravno gledališče pa ima moč besede, ki gre direktno v javnost. Seveda pa so gledališča lahko spolitizirana, težko znotraj institucij direktno govoriš, morda ti zato na primer ne bodo dali financ.

Pri projektu Kristus iz bradavičk pa ste neodvisni, nobene take instance ni nad vami.

Ta projekt je nekaj popolnoma drugega. Narejen je zastonj, po posvojitvenem modelu, pri katerem bomo predstavo šele kasneje, ko bo izgotovljena, ponudili teatrom. Predstava bo narejena samo na podlagi naše volje, brez drugih sredstev.

Pa se ti tveganje, da predstava morda ne bo posvojena, ne zdi preveliko?

Zdaj nekaj časa nisem bil na odru. A ko si sebe predstavljam na odru, si zaupam. Zato me ni strah, saj bi samo zares rad spet igral in se mi zdi to lep ponoven začetek mojega dela v teatru. Tekst je enostaven, a se v njem skrivajo take dinamike, da bo lahko prek mene, ki bom skozi igro kazal radost do igranja, lahko zaživel.

Kako doživljaš dejstvo, da boš v predstavi na odru edini akter in ne boš odvisen od skupine, ansambla?

To počnem prvič, še nikoli nisem bil na odru sam. Nimam pojma, kako bo, verjamem pa, da bo dobro, da se bom imel dobro. Igra je norost, seveda v pozitivnem smislu.

Saj ravno tu se je začelo, zato si igranje tako vzljubil, kot si povedal na začetku najinega pogovora.

Trenutno spet veliko berem tekste, drame in mi je zares v veselje. Čutim, da je igra v meni kot igralcu etablirana, svoje telo čutim kot popoln igralski aparat. Moram mu samo dati vsebino, gorivo in pritisniti start. Trenutno se nočem obremenjevati, ali gre za monodramo ali stendap, ali se drugače žanrsko omejevati. Vse bo nastalo postopoma, jaz potrebujem samo »žeton«; ne vem, kam grem, ampak ne bom se ustavil, dokler bo še kaj bencina.



Kako poteka študij za predstavo?

Samo (režiser) ceni igralca, zanima ga, kako igralec na odru dela in zna tudi oceniti, kaj je dobro. Dejansko pa delava skupaj zelo malo, skupaj sva naredila dramaturško razčlembo, potem pa jaz sam delam na tekstu, ki počasi prihaja vame. Režijsko najbrž ne bo ne vem kako velikih rezov, zastavljeno  je diskretno, ničesar ne bo preveč. Proti koncu bo šlo predvsem za komunikacijo med nama in premislek o tem, kaj gledalec danes potrebuje, kako morajo biti zgodbe povedane, ali je dovolj preprost čas za preproste predstave ali morda prekompliciran in tako dalje. Zame je teater inteligenca, in to je tudi kvaliteta dobrega igralca, za iznajdljivost gre. Ravno dobra igra in prodornost misli pa je tisto, kar pritegne publiko.

Pri liku Petra gre za navadnega človeka z močno prezenco, ki morda vzbuja predsodke, ki pa se v končni fazi ravno kot taki izkažejo. Kaj pa njegov jezik? Original je pisan v zelo enostavnem pa tudi sočnem, čeprav izredno naravnem jeziku. Kako bo to pri tvojem oblikovanju lika?

Govoril bom v svojem dialektu, se pravi po ptujsko oziroma v nekakšni štajerski pogovorni slovenščini, da bo čim bolj naravno. Lahko bi govoril tudi knjižno zborno, a se mi zdi ta jezik za vlogo že prelep, preumetelen. Menim, da mora biti pri taki monodrami, če naj ji tako rečem, jezik pisan igralcu na kožo. Menim pa, da če obstaja neka vsebina, dialekt niti ni pomemben. Dober igralec je tisti, ki lahko eno govori, drugo misli in tretje dela, kar je zelo težko. Sam bom poizkusil vrsto zelo neposredne igre, kljub temu da nikoli ne bom pozabil, da me gledalci gledajo.

Kako pa si predstavljaš publiko, zainteresirano za to predstavo? Gre za širok spekter ljudi? Se ti to sploh zdi pomembno?

Ne vem. Verjetno bo zelo pomemben način, kako jih bom to jaz podal, ne pa nujno vsebina, tako da bodo prišli gledat mene, kako to delam. Vsebina pa se mi zdi primerna za vse, od osnovne šole do starejše publike. Ni prepovedi, upam, da jih bo prišlo čim več. Četudi je jezik morda sočen, je to samo način izražanja lika. Za način, kot predstavo vidim jaz, kot se bom jaz pripravil, ne bo potrebna kakšna starostna ali drugačna omejitev.

Vidiš v sodelovanju pri projektu Novega Zato. kontinuiteto svojega dela z gledališčem Zato.?

To je bolj kot ne splet naključij, zato v tem ne vidim ničesar usodnega, čeprav je res, da mineva ravno dvajset let od naših skupnih začetkov. Ko me je Samo povabil k projektu, sem bil počaščen, saj gre za prvo predstavo Novega Zato., ki bo narejena po posvojitvenem modelu, in zdi se mi lepo, da se je odločil, da bi ga naredil ravno z mano. Mislim, da bo to en tak prijateljski dogodek, v katerem bomo delili gledališke utrinke, se družili. Kasneje pa ne vem, kam bo to pripeljalo, morda v kaj večjega, ne upam si pa trditi.

Igra: Nenad Tokalič Nešo

Nick Hornby: KRISTUS IZ BRADAVIČK (Nipple Jesus)
Prevod: Mitja Sušec
Priredba: Tamara Matevc
Režiser: Samo M. Strelec
PUM. Spočeto v Novem Zato.

Prva slovenska uprizoritev

Nick Hornby (1957), romanopisec, esejist in pisec scenarijev, je zelo uspešen britanski avtor. Zase pravi, da se je največ o življenju naučil med navijanjem in druženjem s preostalimi navijači nogometnega kluba Arsenal na stadionu Highbury v Londonu. Po njegovih delih je bilo posnetih kar nekaj filmov, med drugim Zvestoba do groba (High Fidelity) in Vse o fantu (About a Boy). Njegova dejavnost se vseskozi giblje na robu popularne kulture. Tako je tudi kratka zgodba Nipple Jesus  besedilo, pisano z dobro mero humorja ter s preprostim jezikom, ki ohranja svojo sočnost.

Ko Dave (Peter), pripovedovalec v kratki zgodbi Kristus iz bradavičk, bivši varnostnik v diskoteki nastopi službo galerijskega paznika, se znajde v zanj popolnoma tujem svetu. Davova naloga je namreč stražiti delo sodobne umetnice Marthe (Marte), ki je iz tisoče bradavičk, izrezanih iz pornografskih revij, ustvarila podobo Jezusa. Ko se izkaže, da je bila provokacija ves namen dela, sam pa je bil brez kakršnegakoli opozorila objekt nove umetnine, ki je zabeležila opustošenje kontroverzne slike, Dave doživi val razočaranj. Verjetno gre za situacijo, ki jo je – sicer najbrž v rahlo drugačni situaciji – tudi pri nas doživel že marsikdo, ki še verjame v umetnost kot nekaj vrednega, ne pa v umetnost kot zgolj nečesa v službi trgovine z »vrednostmi«.

 

  • Plakat
  • Gledališki list

Povezani dogodki

Pia Brezavšček, SiGledal, 24. 10. 2010
Zapis h konferenci o interkritiki
Pia Brezavšček, 29. 3. 2011
Vrtoglavica prevelikega odmerka plesa