Pia Brezavšček, 17. 2. 2012

Kaj je PUM? Kolaž korespondenc s Samom M. Strelcem

Pia Brezavšček se je o PUM-u pogovarjala z avtorjem posvojitvenega uprizoritvenega modela, Samom M. Strelcem.

Lahko za začetek na kratko predstaviš svojo zamisel o PUM-u – posvojitvenem uprizoritvenem modelu?

Kako si predstavljam PUM, posvojitveni uprizoritveni model, bi najraje povedal kar na konkretnem primeru, ki ga ravnokar z uprizoritvijo Nipple Jesus spravljam v prakso. Princip je sledeč: Znotraj Novega Zato. se pojavi želja po tem, da bi naredili predstavo. Zbere se ekipa ustvarjalcev, ki želimo to željo realizirati. Najdemo se iz različnih razlogov, potreb in inspiracij – zato ker skupaj radi delamo, zato ker imamo neko neustavljivo ustvarjalno nujo, zato ker delimo neko stališče, pogum, užitek in entuziazem, ker se nam zdi, da je to, kar imamo povedati, pomembno ali pa morda novo, ker se radi igramo, ker drugje tega ne moremo ... vse to, nekaj od tega … zato, zato, zato.

Takoj v drugem koraku (kakopak) ugotovimo, da nimamo denarja ne za najem vadbenega prostora, ne za kostume, ne za sceno, ne za režijo, ne za tekst, ne za luč, ne za nič. In rečemo: Okej, se bomo prijavili na prvi prihodnji razpis Ministrstva za kulturo ali Evropske prestolnice kulture ali mestne občine … Potem pa sledi spoznanje: razpis je že mimo ali pa smo napisali ne dovolj dobro prijavo in nismo dobili projekta ali pa nimamo ustreznih referenc ali pa po tej poti mogoče že nekaj časa nikamor ne pridemo, preprosto – denarja nismo dobili od nikogar.

Ampak ideja nas še kar drži in drži in v nekem trenutku si rečemo: Stari, to moramo naredit, pa naj stane, kar hoče! Ni važno, kakšne so ovire, bomo že našli pot! Naredili bomo tako dobro predstavo, da jo bo hotel kupit vsak resen producent, ki ima kaj pojma o gledališču (smeh). Vsak resen producent bo hotel v svojo produkcijo (od)kupiti to, kar smo s/počeli mi, ker bo ta naša predstava sporočilno tako močna, ker nosi v sebi tako potencialno družbeno odmevnost, ker je tako na smrt smešna, ker je enostavno »kasa štiklc« ali karkoli drugega, da bo skratka takoj pomislil, da to njegova publika preprosto mora videti! – Mislim, v nekaj od tega bomo v dno svoje duše že verjeli, če se bomo odločili, da v ta skupni podvig investiramo svoj čas, energijo, dušo, srce, ime in jasno tudi denar.

In potem nekega dne, ko se nam zdi, da je dogodek zrel, povabimo direktorje in producente na ogled in jim projekt ponudimo v posvojitev. In producent, ki ga naša predstava nagovori, postane uradni producent projekta in ga odpelje s seboj, v uradno premiero in postprodukcijo, nekje spodaj pa v drobnem tisku zapiše: »Spočeto v Novem Zato.«.

Danes obstajata dva glavna modela, znotraj katerih nastajajo gledališke predstave. Predstave institucionalnega teatra so kot po tekočem traku (tako premiere kot ponovitve) uvrščene v abonmaje ter repertoar gledališč, tako imenovana off produkcija pa pogosto do kvalitetne postprodukcije sploh ne pride in zamre že takoj po premieri ali pa vsaj po drugi ponovitvi. Ker gre pogosto ravno pri tovrstnih predstavah za estetske in konceptualne preboje, širša publika ostaja brez pravega vpogleda v te novosti in zanimivosti; zato se namesto širjenja tega, kaj vse bi lahko bilo gledališče, na čim širšo publiko tovrstna produkcija vedno bolj elitizira znotraj zaprtega kroga že »prepričanih« in se širše ne rezonira.

Ja, se strinjam, s tem načinom je potencialna izkušnja širše publike močno osiromašena, saj ne pride do možnosti širjenja gledališkega obzorja. S tem se popolnoma legitimno postavlja vprašanje, za koga se sploh dela? – In tudi ustvarjalci ne doživijo izpolnitve: predstave, ki nimajo ponovitev, so oropane možnosti za razvoj, rast, kar tudi ustvarjalcem ne prinaša pravega zadovoljstva.

Ali PUM lahko premošča te zadrege?

Ja, s tem, ko se projekt, spočet v neki skupini, ponudi v posvojitev večjemu producentu od sebe, na primer nekemu repertoarnemu ali komercialnemu gledališču, dobi možnost za daljše in intenzivnejše zorenje, pa tudi za soočanje s širšim občinstvom.

Pa se ti ne zdi, da je tu tveganje za ustvarjalce, ki bi se dela po tem modelu lotili, morda preveliko? Da gremo s posvojitvenim modelom za korak nazaj k amaterizmu, ki ga je ravno uvedba modelov financiranja, pa čeprav morda v nezadostni in nepopolni meri, že rešila?

Modeli financiranja, ki jih pozna off scena, v večini primerov niso ničesar rešili, ampak so kvečjemu v službi gašenja in životarjenja od danes na jutri. Projekti na off sceni nastajajo v skrajno stresnih razmerah, pogosto čisto brez sredstev ali pa z res minimalnimi sredstvi, da ne rečem z žepnino, iz čistega entuziazma, s totalnim rizikom, s spoštovanja vredno predanostjo, iz potrebe po ustvarjanju, v vidu skupnega cilja, čeprav je vnaprej jasno, da bo celoten trud vložen kvečjemu v premiero in mogoče eno, dve, tri ponovitve. To je že zdaj tako, ta občudovanja vreden primarni ljubiteljski duh je že zdaj vsenavzoč in tukaj PUM ne more narediti koraka nazaj – kam pa?

S tem, ko nekdo z neinstitucionalne scene naredi projekt in se odloči, da ga ponudi repertoarnemu ali komercialnemu gledališču v posvojitev, se PUM vzpostavi kot mostiček, vmesni člen, pot do kvalitetne postprodukcije, daljšega življenja predstave, pravega in večkratnega soočenja in srečevanja, dialoga s publiko in razvoja, ki ga šele to soočenje omogoča.

Bi se lahko projekt, ki je nastal s pomočjo sredstev z razpisa, vseeno potegoval tudi še za postprodukcijo večjega producenta? Ali se to nujno izključuje?

To bi bil seveda idealen scenarij. Ustvarjalec z neinstitucionalnega polja najprej kandidira za sredstva, potem pa se projekta loti ne glede na to, ali jih dobi ali ne. Zatem ponudi svojo uprizoritev večjemu producentu v posvojitev. Če ga prepriča, s tem dokaže, da je bila odločitev institucije, na katere razpisu je kandidiral in dobil denar, pravilna, oziroma da je bila odločitev, da mu niso dali denarja, najbrž ne prav pravilna.

Predvsem pa bi PUM omogočal, da se teatra lotevajo tudi ljudje, ki še nimajo potrebnih referenc, saj so pretekle izkušnje, reference ustvarjalca ali sodelavcev, za uspešnost prijave na razpisu pogosto nujne. PUM je modus, ki omogoča reakcijo na čisto konkreten rezultat, ki se da na ogled tukaj in zdaj.

Morda res, a zdi se mi, da bi bilo vseeno mogoče, da bi se producenti odločali za posvojitev zgolj glede na komercialne možnosti uspeha pri širši množici, torej bi avtomatsko izpadli nekateri projekti, ki od gledalca pričakujejo več, ki so zahtevnejše narave. – V slednjem primeru bi se vseeno bala za vrsto predstav, ki jih sama rada gledam, a vem, da ne bodo všeč mojim staršem, vrstnikom. Sama bi se vseeno zavzemala za to, da se tudi takšne na določen način »zaščiti«. Tudi sicer se mi zdi nevarno, da bi se lahko predstavljali samo zelo surovi, revni projekti, saj ne bo sredstev za scenografijo, kostume, luči, če bi bilo teoretično mogoče dobiti sodelavce, ki bodo v projekt tako verjeli, da bi bili pripravljeni zastaviti svoje delo in čas brez plačila. Ne gre pri tovrstnem modelu lahko celo za še večjo podvrženost krutemu trgu, ki terja čim bolj poceni končni izdelek za čim manj vložka v proizvodnjo, če se izrazimo nekoliko grobo?

Še enkrat, pri tem modelu ne gre za alternativo, ki bi ukinila ostale načine financiranja, ampak za vezni člen, za kvalitativni dodatek, ki morda lahko med drugim spodbudi umetniško zahtevnejše projekte k razmisleku tudi o tem, na kakšen način komunicirati s publiko. – Sicer pa obstaja več vrst producentov z različnimi okusi in kriteriji.

Prepričan sem, da je mogoče dobro idejo predstaviti z minimalno sredstvi, saj slabe vsa tehnična navlaka ne more prikriti. Pri modelu PUM, kot si ga predstavljam, bi dobri dobivali vse več denarja, ampak se za njim ne bi mogli skriti. Če bi prišel nekdo s popolnoma »obubožanim« teatrom in imel tisto »nekaj«, držo, »svojost«, bi šel denar pač njemu. Vse bi bilo v dinamičnem ravnovesju, gibanju in nič nikoli za vselej in za vedno.

To mi nekoliko diši po prekernosti, ki se danes razrašča v celotni sferi dela. Če pa na to pogledamo tako, kot si predstavil ti, vidim v tem modelu prednosti predvsem v segmentu dinamičnosti, ki si jo omenil. Prekernost je na neinstitucionalni sceni, ki je odvisna od posameznih projektov, pravzaprav že zdaj pereč problem, ki ga model PUM, sploh glede na to, da ne gre za absolutno alternativo, ampak prej dopolnilo, najbrž ne bi poglobil, ampak postopoma pomagal celo pri njegovi odpravi. Prekernost v smislu dinamičnosti pa nikakor ni nujno slaba, še več, lahko spodbudi dejavnost in pripomore k njeni kvaliteti, saj nikoli ne pride do umeščenosti ustvarjalcev na statične pozicije, ampak se vedno gradi na edinem kriteriju – torej neki iskrici, presežnosti, ki je danes v morju povprečja in inflacije kvalitete v ogromnem številu predstav, ki so nam vsak dan ponujene, sila redka. Varnost in udobje nemalokrat tudi dušita ustvarjalnost, kmalu lahko pozabimo, zakaj smo se ustvarjanja lotili, in ukvarjanje z umetnostjo postane zgolj še ena služba. To pa za umetnost ne more biti dobro. Tudi posvojitveni uprizoritveni model seveda ni popolnoma neodvisen od trga, a za razliko od prepogostega »tovarniškega« načina produkcije umetnosti verjame tudi še v možnost drugačnega. S tega vidika bi lahko bil PUM prepotrebna injekcija entuziazma. Skrbi me samo še kriterij za izbiro predstav, ki je po mojem mnenju vedno nekoliko subjektiven, torej tudi razpoznati to »iskrico« ni tako samoumevno in objektivno, kot bi se nam morda zdelo.

To drži, a producenti so različni, ni samo eden, in menim, da zares kvalitetne, čeprav raznorodne predstave ne bi ostale neopažene. Vseeno pa naj še enkrat povem, da PUM ni model, ki bi se ga kdo moral iti, ki bi moral postati uveljavljena praksa. Je moja osebna ljubezen in moja osebna vera. Skozi PUM se mi zastavljajo neka – zame – temeljna vprašanja. In seveda tudi sam ne živim v vakuumu, pač pa tukaj in zdaj, delam bodisi v institucijah ali pa projektno. PUM je nekakšna možnost preseganja te dualnosti. Za zdaj gre za model, skozi katerega si moramo odgovoriti na vprašanje jaz in moji sodelavci pri tem našem prvem na način PUM-a narejenem projektu, torej s predstavo Nipple Jesus, kjer se podajam v PUM tudi sam. – Iskreno upam, da se nam bo čim prej pridružil še kdo, ki ga bo ta način ustvarjanja zintrigiral, nekdo, ki bo posvojil Kristusa iz bradavičk.

Zakaj pa bi se sploh kdo od »velikih« producentov odločil za posvojitev nekega projekta, ki je bil spočet izven njegove hiše? Do zdaj sva govorila, kaj bi potencialno od tega imela off scena, toda zakaj bi se katera od institucij odločila za to pot?

No, saj v teh, tako imenovanih off projektih zelo pogosto sodelujejo ljudje, ki so sicer zaposleni na primer v repertoarnih gledališčih. Skupaj s svojimi kolegi svobodnjaki se iz različnih razlogov podajajo v inovativne in eksperimentalne gledališke pustolovščine. Verjamem, da bi si želeli svoje izkušnje in umetniško na drugačen način ambiciozne projekte prinesti nazaj v hišo, kjer so zaposleni, in s tem bogatiti svoje gledališče navznoter in navzven.

S tem bi se ustvarili tudi organska povezava in prehodnost med institucionalnimi in neinstitucionalnimi gledališči in bolj gladek prehod akterjev, ki se že zdaj dogaja, a večinoma samo enosmerno.

Kako si predstavljaš, da bi se ta model potencialno razvil? Na kakšen način bi delovala infrastruktura predstavljanja, selekcije in končno izbire s strani producentov in financiranja?

Morda bo nekega dne nastal nekajdnevni festival PUM uprizoritev, na katerem bi si producenti, morda pa tudi komisije z ministrstva, ki odločajo o deljenju denarja, ogledali tako nastale projekte.

Na festivalu bi producenti v skrbništvo vzeli kaj od predstavljenega, za kar bi mislili, da bi »pasalo« v njihovo hišo, kar bi se jim zdelo dobro in vredno. Komisija z ministrstva pa bi razdelila projektni denar na osnovi videnega, ne bi jim bilo treba brati prijav, dovolj bi bilo »čitanje gledališča«.



***
Tehnični »manifest« posvojitvenega uprizoritvenega modela – PUM


1.    PUM pomeni narediti gledališki dogodek iz lastnega časa, volje, denarja, hotenja …, ga predstaviti in ponuditi producentom, in če se komu zdi predstava dobra in perspektivna, jo posvoji in uradna premiera in postprodukcija sta potem njegovi.
2.    PUM omogoča producentu, da dobi predstavo zastonj, v njen razvoj mu ni bilo potrebno vlagati.
3.    S tem, ko producent posvoji uprizoritev, PUM omogoča postprodukcijo kvalitetnih dogodkov, ki se sicer ne bi zgodila.
4.    PUM omogoča obojesmerno prehajanje med neinstitucionalnim in institucionalnim načinom produkcije predstav.
3.    PUM odpira možnost za vstop novih akterjev na sceno.
4.    PUM je oblika prekernosti, ki pa želi iz situacije potegniti kar največ dobrega, saj temeljna negotovost odpira tudi možnost prestrukturiranja obstoječega.
5.    PUM je individualna iniciativa, ki se lahko razraste širše, anticipira festival PUM.

Igra: Nenad Tokalič Nešo

Nick Hornby: KRISTUS IZ BRADAVIČK (Nipple Jesus)
Prevod: Mitja Sušec
Priredba: Tamara Matevc
Režiser: Samo M. Strelec
PUM. Spočeto v Novem Zato.

Prva slovenska uprizoritev

Nick Hornby (1957), romanopisec, esejist in pisec scenarijev, je zelo uspešen britanski avtor. Zase pravi, da se je največ o življenju naučil med navijanjem in druženjem s preostalimi navijači nogometnega kluba Arsenal na stadionu Highbury v Londonu. Po njegovih delih je bilo posnetih kar nekaj filmov, med drugim Zvestoba do groba (High Fidelity) in Vse o fantu (About a Boy). Njegova dejavnost se vseskozi giblje na robu popularne kulture. Tako je tudi kratka zgodba Nipple Jesus  besedilo, pisano z dobro mero humorja ter s preprostim jezikom, ki ohranja svojo sočnost.

Ko Dave (Peter), pripovedovalec v kratki zgodbi Kristus iz bradavičk, bivši varnostnik v diskoteki nastopi službo galerijskega paznika, se znajde v zanj popolnoma tujem svetu. Davova naloga je namreč stražiti delo sodobne umetnice Marthe (Marte), ki je iz tisoče bradavičk, izrezanih iz pornografskih revij, ustvarila podobo Jezusa. Ko se izkaže, da je bila provokacija ves namen dela, sam pa je bil brez kakršnegakoli opozorila objekt nove umetnine, ki je zabeležila opustošenje kontroverzne slike, Dave doživi val razočaranj. Verjetno gre za situacijo, ki jo je – sicer najbrž v rahlo drugačni situaciji – tudi pri nas doživel že marsikdo, ki še verjame v umetnost kot nekaj vrednega, ne pa v umetnost kot zgolj nečesa v službi trgovine z »vrednostmi«.

 

  • Plakat
  • Gledališki list

Povezani dogodki

Pia Brezavšček, 30. 8. 2010
In-valid ali ...?
Pia Brezavšček, 8. 4. 2011
Nagrade! Nagrade!
Pia Brezavšček, SiGledal, 19. 9. 2010
Lepota ugledališčene seksualnosti
Gost

Sliši se zanimivo, a tudi kar malo utopično...

17. 2. 2012

Gost

Sam utopija teater gor drži!

19. 2. 2012

Gost

No, bomo vidli, kdo bo dandanes kaj zastonj nardil. Ilužn.

21. 2. 2012

Samo M. Strelec

Gost, včasih je pač treba čakati tudi osem mesecev. Pridi jutri, 25.11. ob 19.30 v MGP, ko bo ta "dandanes", pa boš lahko videl. Blagor tistim, ki so verjeli, pa tudi niso nič videli.

24. 11. 2012