Alja Predan, 29. 9. 2017

Utopija kot žanr

Koprodukcija Prešernovo gledališče Kranj in Slovensko ljudsko gledališče Celje, Matjaž Zupančič PESMI ŽIVIH MRTVECEV, režija Matjaž Zupančič, premiera v SLG Celje 29. september 2017.
Foto: Uroš Hočevar
Foto: Uroš Hočevar
Foto: Uroš Hočevar
Foto: Uroš Hočevar
Foto: Uroš Hočevar
Foto: Uroš Hočevar
Foto: Uroš Hočevar
Foto: Uroš Hočevar
Foto: Uroš Hočevar
Foto: Uroš Hočevar
Foto: Uroš Hočevar
Foto: Uroš Hočevar

Drama Pesmi živih mrtvecev se je leta 2015 na Tednu slovenske drame uvrstila med pet najboljših slovenskih dramskih besedil.

Kot je pojasnil avtor v uvodu v Gledališki list, je bil neposreden povod za njen nastanek vstajniško gibanje leta 2012. Tedanja oblast je skovala zanimiv konstrukt, češ da so vstajo zanetili zombiji, se pravi živi mrliči. S tem je naredila precej drzen filozofski luping, saj je izenačila domnevno politično smrt z biološko smrtjo in s tem postavila pod vprašaj eksistenco kot tako. Seveda je v tem manevru sama potegnila kratko in se v končni posledici eksistenčno samoumorila, zombiji pa so preživeli.

O Zupančiču

Matjaž Zupančič se v večini svojih iger dotika širših družbenih pojavov, manj ga zanimajo medčloveški, medspolni ali medgeneracijski problemi (tudi seveda, denimo Igra s pari), toda zvečine mu je bližje širši kontekst, družbeni ali politični pojavi, ki nam grenijo življenje, katerih ujetniki smo in ki so prignani do ekstremnih neumnosti in absurdov, a smo se nanje navadili in jih dojemamo kot samoumevne.

O takih rečeh in na podoben način govorijo drame Vladimir, Goli pianist, Razred, Hodnik, Shocking Shopping itd. Gre evidentno za družbeno angažiranega avtorja, ki pa ne govori z jezikom tradicionalnega agitpropa, kot ga je pred stoletjem začel Piscator in ga danes nadaljuje, denimo, Frljić. Njegova dramatika niti ni groteskno absurdna, kakršna je Ionescova, ne politično kabaretna po Brechtovem vzoru, temveč je tematsko bližje Kafki, po načinu pisave pa Haroldu Pinterju, saj ga nanj vežejo rafinirana avtorska distanca, razvejan podtekst in smisel za humor. Ne slovenski – če ta seveda sploh obstaja – ampak montipajtonovski, če ponovim še enkrat. Avtor svoje igre tudi podnaslavlja kot absurdne komedije, črne komedije itd. Gre za pretanjen humor, ki je velikokrat tudi referenčen, saj črpa zlasti iz literarne, pa tudi filmske zakladnice, in je, da bi ga v celoti dojeli, treba poznati njegov izvirnik. Zato je smeh v dvorani precej nepredvidljiv. Zupančičev humor zajema vse ravni: od besedne (dajte medicini, kar je medicinskega, in komisiji, kar je komisijskega ali beseda ni konj, je pa konj beseda; delajmo se, kot da delamo itd.) prek tematske, karakterne in včasih celo situacijske. Njegove igre so, kot so zapisali že pred mano, vesele igre o žalostnih rečeh.

Zanimivo je avtorjevo poigravanje z naslovi. Velikokrat nas spominjajo na nekaj drugega ali pa so izpeljani od nekod drugod. Seveda ne gre le za citatnost kot tako, med citiranim izvirnikom in novim izvirnim delom lahko zmerom najdemo tudi določene sorodstvene vezi. Ob naslovu Reklame, seks in požrtije nam zazveni znani komad Sex & Drugs & Rock & Roll Iana Duryja iz sedemdesetih ali kasnejši istoimenski film, Shocking Shopping se navezuje na kultno Ravenhillovo igro Shopping and fucking, Bolje tič v roki kot tat na strehi parafrazira slovenski pregovor »bolje vrabec v roki kot golob na strehi« in nenazadnje nas tudi naslov Pesmi živih mrtvecev nehote spomni na kultni film Društvo mrtvih pesnikov. Podobno kot je v filmu moč zaslediti kritiko šolskega sistema, ki svojo uspešnost gradi na nizanju dejstev, je tudi naša igra kritika birokratskega sistema, ki svojo uspešnost potrjuje na paragrafarstvu. In če film govori o čarobnosti poezije in širjenju svobodnega duha, igra govori o čudežu eksistence, empatiji in utopiji. 

Druga avtorjeva stalnica je izbor imen dramskih oseb. Nekatera so kakopak nevtralna, a določena so izrazito domišljena in poiskana in so pomenski označevalci dramskih oseb. Goli pianist se piše Adamovič (Adamov sin), Škodlarič in Vrhovrc v isti igri nastopata kot glavna negativca, Jožef Kotnik v Shocking Shoppingu nas spomni na Jozefa K. iz Kafkovega Procesa, režiser v Vorkšopu na Moljera se pomenljivo piše Simon Luzer in tako naprej. Podobno je tudi v naši igri. Politična predstavnika Tristan Komobran in Roza Pavlova že s svojimi imeni sporočata, katero politično opcijo zastopata, predsednik komisije pa tako ne more biti nihče drug, kakor nekdo, ki se piše Predsednik.

Situacija ranljivega posameznika zoper dehumanizirano večino je prav tako pogosta avtorjeva razpostava. Recimo, Jožef Kotnik – jubilejni konzument v igri Shocking Shopping, ki vstopi v kolesje korporacije, Adamovič, novi najemnik v stari hišni skupnosti, v Golem pianistu, edini kandidat, ki se prijavi na seminar, v Razredu itd. In pri nas: truplo ali pacient v kolesju kolektivnega telesa, famozne komisije.

No, tudi trupla so avtorjeva poslastica, nenazadnje je eno svojih zgodnjih iger celo naslovil Slastni mrlič, pa tudi sicer se rad poigrava s tako imenovano transcendenco in na duhovit način problematizira večno vprašanje o biti in ne biti.

O Pesmih

Na odprtju novega nakupovalnega centra se je kljub izjemnim varnostnim ukrepom pripetil incident. Nekomu se je posrečilo pritihotapiti do prerezovalcev slavnostne vrvice in predstavniku tuje delegacije odgrizniti uho. Nerodnost je v tem, da je domnevni storilec v času dejanja veljal za potrjeno mrtvega. Takojšnja reakcija sistema je seveda znana – ustanovitev komisije, ki bo raziskala primer. Uravnotežene komisije, kajpak, politično in strokovno uravnotežene. In začne se mlatenje prazne slame. Vrtiljak absurdov se sprevrže v medsebojna obračunavanja, corpus delicti v času proceduralnih postopkov in protokolarnih procedur celo oživi in spet umre, komisija pa seveda ne pride do nikakršne ugotovitve.

Asociacije, ki se nam porodijo ob branju naše igre, so Smoletovi Zlati čeveljčki, pa igra Dvanajst jeznih mož Reginalda Rosea ali film Vsiljivci, ki vsak na svoj način bodisi formalno ali tematsko odzvanjajo tudi v Pesmih živih mrtvecev.

Igra nima dejanj, ne prizorov, teče v enem zamahu, čas je sklenjen, brez elips, opraviti imamo s klasično enotnostjo kraja, časa in dejanja. Prostor je zaprt, nenavaden, saj je lahko, kot na začetku pove avtor, dvorana v bolnišnici ali sodnomedicinski stavbi, lahko je sejna soba, soba za zadnjo večerjo itd. Vanj vstopa in izstopa le pacient. Brezimni lik, lik brez identitete, ki v svoji splošnosti izstopa iz kalupa, saj kaže svojo človečnost. Ta brezizhoden, klavstrofoben, neljubezniv, tako imenovan multifunkcionalen prostor, ta kafkovski »mrzli prostor sveta«, je v mnogočem emblematičen za avtorja. Spomnimo se prostora v Hodniku, pa stanovanja v Vladimirju, izpraševalnice v Razredu, gledališkega odra v Vorkšopu na Moljera, nakupovalnega središča v Shocking Shopping itd.).

Zupančič v svojih dramah tako rekoč zmerom izpisuje zgodbo. Jasno je, da je zgodba s svojimi osnovnimi dramskimi značilnostmi še zmerom najboljša vaba. Celoten monolit postmodernistične dekonstrukcije, avtoreferencialnosti, intertekstualnosti itd., ki mu že nekaj časa sledimo tudi na slovenskih odrih, vendarle poteka vzporedno s klasično dramsko zgodbo, z zapletom, razpletom in dramskimi osebami. Najbrž tudi zato, ker je, kot pravi avtor, »zgodba najkrajša razdalja med človekom in resnico«.

Pesmi živih mrtvecev je brutalno konkretna in povsem absurdna, a tudi poetična igra, ki razgalja norosti birokratizma današnje družbe in obenem lucidno spodmika še zadnji absolutni temelj, to je človekov dejanski obstoj. A pri tem početju ni niti malo pesimistična ali distopična, nasprotno, prav v tem »iz sklepa izpahnjenem« in z vseprisotnim velikim bratom napolnjenem svetu trepeta brlivka na koncu tunela.

O birokratizmu

Kaj je birokratizem? Birokratizem je sistem v upravi, v katerem dominira formalizem in slepo sledenje predpisom brez občutka za njihov smisel in ne glede na resnične potrebe v konkretni situaciji. Birokratizem je posledica nehumanega podrejanja človeških zahtev državnemu in upravnemu aparatu s strani uradnikov, se pravi birokracije. Marx je birokracijo opisal kot »državno zavest«, »državno moč«, »splošni interes«, ki ga birokracija pripisuje sama sebi.

Birokracija ceni samo sebe kot zadnji, skrajni cilj države. Ker svoje »formalne« cilje pretvarja v svojo vsebino, je povsod v navzkrižju z »resničnimi« cilji. Prisiljena je formalnost predstavljati za vsebino in vsebino za formalnost. Cilji države postajajo cilji birokracije ali pa se birokratski cilji spreminjajo v cilje države. Birokracija je krog, ki ga nihče ne more zapustiti. Njena hierarhija je hierarhija znanja. Vrhovi se zanašajo na nižje ravni na področjih posameznih znanj, nižje ravni pa vrhovom zaupajo vse, kar je splošnega, in se na tak način medsebojno ujemajo. Birokracija je imaginarna država, vzporedna resnični državi, je duhovnost države.1

Slovenija se je osamosvojila z nekaj več kot tisoč zakoni in podzakonskimi akti. Danes, po 26 letih, jih imamo več kot dvajset tisoč!!! Hiperregulacija in prenormiranost gresta v korak z rastočo družbeno represivnostjo. Ta samo sebe upravičuje prav na podlagi legalizma, s čimer je začaran krog sklenjen. Birokracija dobi krila, absurd pa pospeške. Tako pridemo do primera, ko nekomu, ki ne plača nekaj evrov svojih obveznosti, zaplenijo in prodajo celotno premoženje, drugemu, ki ne plačuje milijonskih davščin, ali poseduje premoženje nedokazanega izvora, pa delijo odpustke po tekočem traku. Prav zdaj, ko to pišem, berem enega duhovitejših tovrstnih absurdov: ker poštar ni mogel vročiti pravnomočne sodbe zaradi premajhnega poštnega nabiralnika, se zdaj pričkata sodstvo in pošta, ali ima obsojenec dovolj oziroma primerno velikega. Nabiralnik kakopak. Ali druga neumnost: če hotelir ob prijavi gosta v računalnik ni vnesel šumnikov, česar mu sicer veljavni in delujoči informacijski sistem ne omogoča, ga lahko doleti več tisoč evrska globa.

Birokracija v bistvu funkcionira kot zaprta korporacija in deluje zoper javno mnenje in zdravo pamet. Zanjo je značilno tudi, da ne priznava nepredvidljivega, to pomeni, da ukinja ali ubija izmislek, iznajdljivost, improvizacijo, v končni posledici tudi ustvarjalnost. Birokracija je v svoji vsemogočnosti izumila svoj jezik. Naša igra ga je prepolna: proces, procesna zakonodaja, postopek, procedura, protokol, razprava, preiskava, obravnava, zadeva, kršitev, pravilnik, zapisnik, opis del in nalog, prepustnica, mandat, interes, teorija zarote, ločeno mnenje, ustavnopravna kategorija in tako naprej.

Poplava zakonov, predpisov in drugih aktov rezultira v dvojem: v netransparentnosti in neodgovornosti.

O absurdu

Do absurda birokracije neizogibno pride, ker bolj ko se odgovornost drobi, bolj netransparentno postaja vse skupaj, več je možnosti za nesmisle.

V naši igri je absurdno tako rekoč vse: akt terorističnega dejanja – odgriznjeno uho, mrlič kot potencialni terorist, samo dejstvo, da se zaradi tega sploh skliče komisija. Saj, kot je rekel že Churchill: »Če problema nočeš rešiti, ustanovi komisijo.« Da je komisija politično in strokovno uravnotežena, je najbrž eden od vrhuncev norosti, ki smo ji priča v vsakodnevnih medijih.

Absurdnost pa seveda ni samo domet predstavnikov sistema, kaže se tudi na drugi strani, kot absurd same eksistence: terorist = zombi = pacient = človek = problem. Legitimno se odpre vprašanje, kdo je v tej razpostavi živ in kdo mrtev. Je mrtev pacient ali je mrtva komisija? Celo predstavnik ezoterične stroke se naravnost vpraša: ali mi v resnici obstajamo? Poigravanje z vprašanjem transcendence se skozi igro pretaka prefinjeno, humorno, nepretenciozno. Če je Kafka v svojem dnevniku resignirano konstatiral, da je »svet izgubil vso toplino, človek pa postal v sodobni družbi nekako abstraktno bitje brez žara, brez pravega življenja«, Zupančič ni črnogled. Njegov pacient je, dasiravno brez perspektive in brez vseh možnosti, večni optimist. Nemara upanje zanj glede na empirične izkušnje zgodovine še zmerom je. Ta poetična, pravzaprav utopična nit se imenitno suka skozi absurde papirnate pameti.

Mimo osrednjih tem se igra duhovito dotika še vprašanj seksizma, odnosa do istospolnih, travestije, skrivnih obsesij z orožjem, bolj ali manj legitimnih utaj davkov in tako naprej. Vsega tistega, kar pesti čas brez vrednot, svet brez temelja. Aktualnejša, kot je, bi težko bila.

 

Opomba:

1 https://sl.wikipedia.org/wiki/Birokracija#cite_note-1

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)

Povezani dogodki