Urša Adamič, 26. 11. 2008

Teden nove drame

Koordinatorja delavnice sta Simona Semenič Scott, umetniška vodja Gledališča Glej in projekta PreGlej, in Milan Marković, ustanovitelj in administrator arhivske spletne strani nova-drama.org.

Pri delavnicah ni tako pomemben sam rezultat, temveč proces, skozi katerega mladi pisci - ki v glavnem nimajo priložnosti videti svojega teksta na odru - dobijo priložnost za kreativni proces, ki jim omogoča vpogled v njihovo delo, jim omogoča uvid v real

Možnosti uprizarjanja in razvijanja dramskih besedil je v Sloveniji vsako leto več. Letos se bo pri nas prvič odvila delavnica dramskega pisanja pod imenom Teden nove drame. Ta projekt se je kalil že nekaj let. Začeli so ga na festivali Sterijino pozorje v Novem Sadu, letos pa je dobil mednarodne razsežnosti. Pri projektu zdaj sodelujeta dva velika festivala, to sta Sterijino pozorje in Teden slovenske drame, kjer se bo projekt predstavil v obliki bralnih uprizoritev. Koordinatorja delavnice sta Simona Semenič Scott, umetniška vodja Gledališča Glej in projekta PreGlej, in Milan Marković, ustanovitelj in administrator arhivske spletne strani www.nova-drama.org.

O dosedanjem principu dela Milan Marković pravi: »Zadnji dve leti smo projekt gradili v Novem Sadu. Naš koncept je takšen, da smo pozvali pisce iz regije, da pridejo v Novi Sad, kjer so delali z gledališkimi profesionalci. Letošnji projekt pa se od prejšnjih razlikuje v tem, da danes obstaja sodelovanje, komunikacija na dveh ravneh - na eni strani imamo dva zunajinstitucionalna projekta, to sta Preglej in Nova-drama.org, na drugi pa institucionalno sodelovanje, torej dva velika festivala Sterijino pozorje in Teden slovenske drame. Tovrstno sodelovanje je sicer zelo dobrodošlo, a piscev nismo izbrali veliko, le dva iz vsake države.« Tako majhen izbor je obrazložila Simona Semenič Scott: »Samo štirje so zato, ker smo razmišljali o funkcionalnosti naših delavnic. Odločili smo se namreč za zelo fokusirano delavnico, zanimala so nas dela, ki so v osnovi dovolj odprta, da lahko z njimi delamo. Osredotočili smo se torej na individualno delo, prednost smo dali kvaliteti pred kvantiteto, ali, zanimal nas je princip "manj je več".  Vsak slušatelj ima zdaj po dva mentorja, enega gledališkega režiserja in dramaturga oz. pisca. V delavnicah delajo v skupinah po tri, torej avtor in dva mentorja, imajo individualna srečanja in delajo samo na enem tekstu. Morda tako "usposobimo" manj ljudi, a te bolje. V tem primeru gre res za poglobljeno delo, za sistematično prodiranje v tekst, delamo na počasnem razvoju teksta. Ta model smo uporabili tudi lani na 38. TSD, kjer smo imeli 4 slovenske tekste in vsak je delal z dvema mentorjema. Delavnice so  bile 75-odstotno uspešne, če štejemo za uspeh, da so kar trije od štirih tekstov prišli do zaključne oblike.«

Pri teh delavnicah ni tako pomemben sam rezultat, temveč proces, skozi katerega mladi pisci - ki v glavnem nimajo priložnosti videti svojega teksta na odru - dobijo priložnost za kreativni proces, ki jim omogoča vpogled v njihovo delo, jim omogoča uvid v realizacijo, česar sicer ne morejo doživeti, izkusiti. Proces dela na delavnicah ni ozko definiran ali v naprej določen, tako je tudi sam projekt nekakšno delo v nastajanju. Projekt se razvija, se sooča s problemi, nekaj uspe, nekaj drugega propade. Vendar imajo nekaj ciljev, ki jih želijo doseči: predvsem promocijo novega dramskega izraza in razvoj teksta, ki vključuje delo z mladimi pisci. Ob tem pa razvijajo tudi mednarodno sodelovanje in prepletanje kultur.

Do branj bo prišlo štirikrat, najprej na dveh delavnicah, nato še na dveh festivalih. Ob branjih bodo vzpostavili tudi forumsko atmosfero, torej pogovore, javna srečanja, tribune, prevajanja itd., pri čemer upajo, da bodo pritegnili čim širši krog mladih gledaliških navdušencev in profesionalcev na enem mestu. Tovrstne oblike druženja so se namreč v zadnjih letih izkazala kot zelo koristna, uspešna in plodna.

Besedila so izbirali v vsaki državi posebej. Dva so izbrali v Beogradu brez natečaja, medtem ko so v Ljubljani objavili razpis. »V Ljubljani smo pripravili razpis, nato se je vodstvo Gleja odločalo, kaj izbrati. Prišlo je  vsaj deset besedil, izbirali pa smo tiste, ki - kot rečeno - niso dokončani, ampak v sebi nosijo neko posebno avtorsko noto. Tiste, ki nudijo  možnost nadgradnje, dodatnega dela. Niso nas zanimali zaključeni teksti, ampak dela, ki so nekakšen zapis, osnova, vendar puščajo možnosti. Teksti, ki ponujajo zaokroženo zgodbo, ki dajejo vtis o "drami", a hkrati puščajo še dovolj prostora za delo na njej.
V preteklih letih smo imeli primere, ko smo sprejemali tako rekoč zaključena dela, avtorji so prišli na delavnico, a za  spremembe, vplive niso bili dovzetni in jih niso sprejemali. Delavnica v takih primerih ni smiselna. Pri naših delavnicah je namreč ključno delo z avtorjem, ker se dela ne samo na tistem projektu, ki ga vzamemo, ampak se nam zdi pomemben tudi vpliv delavnice na avtorjevo nadaljnje delo; gre za sooblikovanje "avtorja". Izkušnje, znanje, kar mu omogočijo delavnice, naj bi uporabljal tudi pri svojem nadaljnjem delu. Bralne vaje pomenijo izjemno doživetje za pisca, v našem primeru bo to doživel dvakrat. Lahko prehajajo iz enega v drug gledališki prostor in ta proces prav gotovo obogati vsakega pisca.«
pojasnjuje Simona Semenič Scott.

Iz Srbije prihaja Real Connection Vanje Nikolić in Plovidba Tamare Šuškić (soavtorici sta Tamara Marković in Ana Seferović). Izbrana slovenska teksta pa sta Avto Simone Hamer in Zbiralci kosti Neje Repe.


Urša Adamič, 17. 11. 2010
Mešanica barv
Urša Adamič, 6. 4. 2012
Žanina Mirčevska: Kaj sanjajo svinje
Urša Adamič, SiGledal, 9. 5. 2010
Stimulacija ljubezni