Urša Adamič, SiGledal, 9. 5. 2010

Stimulacija ljubezni

KRITIKA: Kaj nam danes pomeni ljubezen? Ali si jo sploh lahko predstavljamo takšno, kakršna je v resnici ali pa smo morda preveč pod vplivom medijev in hrepenimo predvsem po estetski izkušnji zbližanja? Že ob prihodu v dvorano smo bili seznanjeni z dejstvom, da smo vsi le pacienti v brezizhodni (ljubezenski) situaciji.

foto: Marcandrea

Stara Elektrarna

Terapija Casablanca

Premiera: 6. maj, Budimpešta
Slovenska premiera:
8. in 9. maj

Koncept in režija: Bojan Jablanovec
Performerji: Marie-Louise Stentebjerg (Danska), Emma-Cecilia Ajanki (Danska), Anita Wach (Poljska), Magdalena Tuka (Poljska), Grega Zorc (Slovenija)  

Tehnični direktor: Janko Oven
Izvršna producentka: Adriana Světlíková
Produkcija: Nova sit (Češka), C.A. in DNA, katerega partnerji so Gledališče Glej (so-partner Via Negativa); L1, Madžarska; Entre Scénen, Danska; A4, Slovaška; Katedra kultury, Poljska

 

Ljubezen je beseda, a tudi čustvo, ki v sebi združuje vso lepoto sveta, hkrati pa vzbuja strah in občutek izgubljanja lastne identitete. S problemom interpretacije in umetniškim pristopom k temu, manipulaciji izpostavljenemu čustvu, se ukvarja nova predstava Bojana Jablanovca, ki je tokrat nastala v produkciji mednarodne mreže DNA, katere članici sta tudi Gledališče Glej in Via Negativa.

Performans problematizira fatalno občutenje ljubezni, ki ga čedalje bolj razumemo kot nujni element na poti do lastne izpopolnitve. Ob prihodu v dvorano nas sprva sprejme Grega Zorc, ki z naključno izbranimi gledalkami romantično pleše na ljubezenske balade. Eno od soplesalk si izbere in jo določi za svojo eno in edino izbranko. Celotno predstavo nameni njej in ji razloži, do kakšnih problemov pride, ko se ljubezen godi v gledališču, kjer poljub nosi svojo vsebino le na odru.


Štiri performerke nas soočijo z dejstvom, da smo pacienti, ki smo prišli na zdravljenje. V usta nam polagajo odgovore na vprašanja o naši obsesiji s srednješolskim profesorjem Gustavom, v katerega smo se zaljubili na prvi pogled in ga od takrat zasledujemo ter častimo. Linearno pripoved spremljajo še zdravilne in angažirane solo točke vsake od performerk. Že na začetku predstave smo opozorjeni, da pogoj za vsakršno ljubezen predstavljajo osebne meje, ki so del vsakega izmed nas. Skozi posamezne performanse pa se te meje čedalje bolj rušijo in ljubezen izgubi vsebino ter postane mehanična, nekaj zunaj nas.


Performerka Magdalena Tuka nam ob spremljavi lahkotne in vesele rave glasbe o neskončni in brezpogojni ljubezni zapleše zajčji ples, da bi nas spomnila, kako smo nekoč plesali za svojega profesorja. Na obraz in telo si z rdečo šminko napiše fuck me gently (podri me nežno) in v spodnjem perilu z lasuljo na glavi zapleše. Kombinacije lahkotne elektronske glasbe in rdečega napisa na telesu sestavlja groteskno podobo današnjega časa, ko se pod krinko otroške ljubkosti skrivajo največje perverzije.


Marie-Louise Stentebjerg je na našo neodzivnost pokazala z dvema performansoma, ki sta bila zastavljena kot klica na pomoč, vendar dejanske pomoči verjetno nista predvidela. Uprizorila nam je, kako smo se mi v času obsesije privezali pred bolnišnico, kjer je počival ljubljeni, privezali ob drog in izpovedovali svoje čustva. Z zvezanimi rokami nas - navidez nemočna - prosi za pomoč, ki se razvije v zmerjanje občinstva. Drugič nas prosi za pomoč preko računalnika, na katerem z velikimi črkami razlaga svojo situacijo. Gola leži na tleh in prosi za obleke. Golo telo se v predstavi nenehno pojavlja in se razvije v znak brezmejnosti. Ko je pred nami golo telo v vsej svoji mesenosti in potu, se idealizirana ljubezen razblini in postane zemeljska. Skrivnostnost pa je tista, ki ohranja ideal v okviru neralnega.


Odnos med resničnim občutjem in nerealizirano željo nam s svojim norim plesom uprizori  Emma-Cecilia Ajanki. Ponovno gre za stimulacijo našega položaja, ki je v resnici strašen, vendar je sobota, ko je dan za popoln odklop. Mehaničen in okostenel ples performerke ob pesmi Crazy nam ponazori občutke na zabavi in se pomensko zaključi z vprašanjem: Je bila to resnično nora zabava, ali pa je bila nora le zato, ker ste plesali na pesem Crazy?


Preko stereotipov, tokrat spet erotike, nas je peljala tudi Anita Wach, ki nas je spomnila na naš incident s smetano. Dolgo in neprestano tresenje smetane, ki mu je sledilo še prav nič erotično lizanje smetane z obraza. Želja po popolni in estetski spolnosti nas pelje v sledenje erotičnim idealom, ki v resnični situaciji ne delujejo tako dobro kot se morda zdi ob vizualni predstavitvi. Spet gre za podiranje osebnih meja in hrepenenje po idealih, ki niso del nas in zato izničijo ali pa banalizirajo čustvo ljubezni.


Ob koncu se vsa štiri telesa performerk spremenijo v mehanične stroje za proizvodnjo užitka. Ob njih so priložena navodila, gledalci pa smo povabljeni, da jih preizkusimo. Vsaka si nariše svoje erogene točke, ki ob pritisku sprožijo reakcijo celotnega telesa. Zaključek je precej pesimističen, a vendar nam predstava v celoti pušča možnost ljubezni. Ideja znotraj posameznih performansov je precej monotona, vsi imajo enako izhodišče in sporočilo. V ospredju je vedno znova razkorak med resničnostjo in idealom in postavlja vprašanje o nedosegljivosti ideala, če ga resničnost sama po sebi ne podpira. Moramo poznati meje svojega telesa in delovati v skladu z njimi, saj le obstoj distance omogoča napetost iz katere se morda razvije zemeljska ljubezen.



Zala Dobovšek, SiGledal, 17. 4. 2010
Manj je več?
Urša Adamič, SiGledal, 19. 4. 2010
Mali gledališki eksperimenti
Urša Adamič, SiGledal, 8. 5. 2010
Podstrešje spomina
Urša Adamič, SiGledal, 19. 4. 2010
Mali gledališki eksperimenti
Urša Adamič, SiGledal, 8. 5. 2010
Podstrešje spomina