Urša Adamič, SiGledal, 19. 4. 2010

Mali gledališki eksperimenti

KRITIKA: Miniaturke so za redne obiskovalce gledališča Glej že stare znanke. Tam namreč že skoraj leto in pol najdejo svoj (miniaturni) prostor in podporo vsi gledališčniki in negledališčniki, ki želijo eksperimentirati in iskati svoj izraz na odrskih deskah.

Vsi sodelujoči imajo pri uprizoritvi popolnoma proste roke in lahko v okviru miniaturk predstavijo svoje projekte, jih dajo v pogled javnosti in se prepustijo pogovoru ob koncu, ki jim morda pomaga pri nadaljnjem razvoju ideje.

Zadnji vikend sta bili v Gleju kar dve miniaturki - v soboto, 17. aprila, smo skupaj pisali dramo Gregorja Kamnikarja, v nedeljo, 18. aprila, pa smo se prepustili teoretskim talentom AGRFT-ja.

Umor v prostoru ideje
Umor referenta je forenzična drama v nastajanju. Forenzična zato, ker gre za skupinsko načrtovanje in hkrati tudi razreševanje umora, v nastajanju pa zato, ker nastaja sproti, in sicer s pomočjo gledalcev, ki postanejo avtorji. Kako lahko vendar zbereš na kup ljudi, ki se po večini ne poznajo in potem skupaj še pišejo dramo? Na sobotni miniaturki pa se je zgodilo natanko to – dramo smo izvedli in bilo je zabavno. Cilj projekta je preprost: napisati dramo. Prvi in drugi del drame so na podobnih srečanjih napisali že marca in maja lansko leto (2009). Na prvem srečanju so določili nekaj osnovnih oseb, ki se imajo za realne osebe. Sledil je pogovor o umoru referenta, kar je bilo v popolnoma nedefinirano, šlo je za umor, referent pa je bil kdorkoli (celo karkoli) iz vsakdanjega življenja. Še širše, pisali smo naš vsakdan. Celotno debato smo posneli, vodja projekta Gregor Kamnikar jo je pretipkal. Tako je nastalo prvo dejanje.

Drugo dejanje je bila nekakšna improvizirana bralna vaja prvega, spremenili smo le referenčni prostor, saj se je skupina avtorjev v mesecu maju preselila ven iz gledališča. Iz pretipkanega materiala je nastalo drugo dejanje.  Na tretjem srečanju, to je bilo v soboto, pa smo napisali še zadnje, tretje dejanje. Prav tako kot drugo, se je tudi to osvobodilo referenčne točke znotraj dvorane in smo se prestavili ven. Šli smo še korak dlje, saj smo zavzeli kar nekaj referenčnih točk v mestu Ljubljana. Pri umoru oziroma pisanju drame se nam je pridružilo še nekaj mimoidočih in tako smo z izmeničnim branjem replik prvega dejanja ustvarjali nove situacije in oblikovali novo besedilo.

Ob vsakem novem dejanju je umrl vsaj en referent. In ob vsakem branju se je rodil novi, saj besedilo na svoj specifičen način izničuje idejo prejšnjega dejanja, a hkrati gradi novo, na katero se lahko vsa prejšnja srečanja nanašajo. Tako smo priča nenehnemu ustvarjanju novih situacij in izgubljanju starih. Vsakič znova se oblikuje referenčna skupina avtorjev, ki je neulovljiva celota in se nenehno dopolnjuje in prazni. Nekateri posamezniki so morda prišli od vsakem dejanju, a jih je vsakič spremljala drugačna množica in referenčni prostor. Kot nam je obljubil avtor projekta, bomo na koncu, čez približno dve leti, lahko gledali uprizoritev našega besedila na spletu. Kakšen referent pa bo takrat letel pod nož?

Talent za teorijo
Ob besedi teorija vedno pomislim na suhoparno vsebino debelih knjig, ki jih je potrebno prebirati počasi in se ob vsakem stavku ustaviti, morda pogledati v slovar tujk in ga umestiti v svoje teoretično zaledje. Projekt Teorija ima talent pa je pravo in osvežujoče nasprotje moji asociaciji. Študentje gledališke režije in dramaturgije na AGRFT so na temo različnih teoretskih poglavij pripravili prave male performanse in pokazali, kako je lahko tudi teorija, če jo inovativno predstavimo v praksi, zelo zanimiva. Premierno so v začetku marca vsak svojo teorijo zagovarjali v veliki gledališki predavalnici akademije, kjer je nastopilo vseh 9 študentov drugega letnika. Študenti so se teorije lotili na različne načine. Videli smo nastop baletke, umor, kratki filmček, pravi performans, pornografsko distrakcijo in še marsikaj.  

Na odru se pojavijo ljudje, ki niso vajeni nastopanja in predstavijo svojo temo. Če se jih odločimo med seboj primerjati, prav hitro ugotovimo, da je, mogoče povsem nezavedno, vsak povezal teorijo z delčkom sebe. Lahko bi rekli, da so ustvarili vsak svoj inovativen tip teorije, subjektivno interpretacijo in tako svojo izpeljavo, ki ni več enaka tisti, ki jo je zapisal prvi avtor, priznani teoretik.

Na miniaturki v Gleju smo žal videli le tri predsta(vit)ve, in sicer nam je Nina Šorak predstavila delo Michaela Foucaulta v intimnem vzdušju z rdečo vrtnico in skrivnostno osvetljavo. Naslednji je bil Milan Golob s temo "Jean Paul Sartre, Kaj je literatura? & Ive Tabar: ... rane zapiramo", ki jo je v praksi povezal z medijsko odmevnim dogodkom napada na profesorja. Spet tretji odnos do teorije pa je bil razviden pri Evi Kokalj, ki je posnela kratek filmček z naslovom Artaud + Ionesco sta lepi par, ki konstruira imaginaren dialog med Ionescom in Artaudom.

Kljub temu, da se nam teorija pogosto zdi zgolj osnova za nadaljno ustvarjanje, pa nam ti performansi kažejo, da lahko teorija sama postane osnovna in edina tema izražanja. Čeprav naj bi bila vsesplošno veljavna, pa vidimo, da je hkrati močno subjektivna in intimna.

Za razliko od branja knjige smo pri tovrstni miniaturni uprizoritvi teorije priča dialogu med teoretikom in študentom, ki nam ponudi celo paleto različnih odgovorov in je odličen za nadaljnji pogovor na temo obravnavane teorije. Tako teorijo ohranjamo pri življenju in ji dopisujemo sodobne podlistke, jo s svojimi mislimi dopolnjujemo in razvijamo naprej.



Povezave:

- Gregor Kaminkar na Repu

Urša Adamič, SiGledal, 8. 5. 2010
Podstrešje spomina
Urša Adamič, SiGledal, 9. 5. 2010
Stimulacija ljubezni
Urša Adamič, SiGledal, 8. 5. 2010
Podstrešje spomina
Urša Adamič, SiGledal, 9. 5. 2010
Stimulacija ljubezni