Ksenija Repina Kramberger, 19. 10. 2012

Spet jesen, spet začetek

Spet prve besede, ki najtežje najdejo pravo mesto ... Zato v upanju, da se ne izgubim v neskončnem hudourniku besed, nadaljujem tam, kjer sem lani zaključila …

»Festival Borštnikovo srečanje ponuja »izstop«, morda na videz le začasno rešitev, a vendarle ponuja v ponovni razmislek vprašanje o biti. Ponuja vpogled v to, kar smo, iz česa izhajamo, kam smo namenjeni.« In lanskoletni zaključek uporabim in izkoristim kot izhodišče za uvodni nagovor ...

Torej, kam smo namenjeni? Kakšna pot je pred nami? Kljub odličnim pripravam se lahko še tako odlično načrtovana pot spremeni, izjalovi. Preseneti. V krhkem, a dinamičnem prebivališču, ki ga gledališče kot medij ponuja uprizoritvenim idejam, se dogajajo prav te zgodbe – zgodbe na robu, zgodbe »tik ob«, zgodbe o poteh in namerah, idejah in utopijah, neuspelih podvigih … Predstave, ki sestavljajo letošnji Festival Borštnikovo srečanje so naše zgodbe, ki se še niso zgodile, naša življenja, ki jih še nismo živeli; so trenutki, vtisnjeni v večnost spomina, so naša preteklost, ki smo jo pozabili in neslutena prihodnost, ki je šele ne poti ... in kakopak tudi naša sedanjost, ki jo tako radi spregledamo in ignoriramo. So oster in deloma krut presek dogajanj, občutenj, resnic, ki smo jih – ali jih morda še bomo – ujeli v srce in nikoli pozabili. Zdi se, kot da se lahko le tukaj soočimo z resnico, z bistvom (ki je sicer, kot deli spoznanje Mali princ, očem nevidno).

Prisrčno pozdravljeni na 47. Festivalu Borštnikovo srečanje. Na festivalu, kjer so znajdete iz oči v oči – s samim seboj.

***

Bilten - informator Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, študentke mariborske Filozofske fakultete in sodelavci portala SiGledal.

Povezave:

Povezani dogodki

Ksenija Repina Kramberger, 15. 10. 2011
Tukaj in zdaj