Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 25. 9. 2011

Rojakom nastavlja ogledalo

Danes na Ex Pontu razprodana predstava Generacija 91.–95 hrvaškega režiserja Boruta Šeparovića, ustanovitelja gledališke skupine Montažstroj. Družbenoangažiran umetnik, ki je tudi velik nogometni navdušenec, je na lanskem festivalu Prelet gostoval s predstavo Moje srce bije zanjo, decembra pa bo na oder SMG-ja postavil svoj najnovejši projekt Razredni sovražnik. Slovenski ljubitelji gledališča ga med drugim poznajo tudi kot dramaturga Frljićeve uspešnice Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!.

Borut Šeparović/foto Jovica Drobnjak

Predstava Generacija 91.–95. tematizira občutljiv del hrvaške zgodovine – hrvaška vloga v vojni v Bosni v devetdesetih letih. Gre za obdobje, ki ga hrvaški šolski učbeniki zamolčijo. Kaj vas je pripeljalo do te izbire? Zakaj ravno hrvaško-bošnjaški konflikt?

Pol odgovora je že v samem vprašanju: zato ker gre za konflikt, o katerem se redko govori oziroma je na nek način izvzet iz uradne zgodovine. Mene je pravzaprav bolj kot sam konflikt zanimal odnos današnje mladine do te nedavne zgodovine.

Igralce ste izbirali med amaterji, najstniki, rojenimi med letoma 1991 in 1995, v času hrvaške domovinske vojne. Kakšen je bil njihov odnos do tega obdobja?

Fantje, ki sem jih izbral, igrajo vloge vojakov iz tistega časa. Avdicijo smo organizirali preko Facebooka, prijavilo se je petdeset kandidatov, izbral pa sem jih dvanajst. Pomembno mi je bilo, da fante, poleg tega, da so talentirani, zanima biti del tega procesa. Na začetku sem delal z malo več njih, da smo prišli do tega, da je bilo jasno, kaj kdo tu počne. Skozi ta proces nismo samo delali na vlogah, ampak sem se z njimi veliko pogovarjal (o njihovih pogledih na vojno, demokracijo). Na avdicijo so morali prinesti šolske učbenike. Nekateri so jih res prinesli in smo malo gledali, kaj se učijo v osnovni in srednji šoli. Videli smo, da se o tej vojni vedno učijo na koncu osnovne ali srednje šole in da za to snov na koncu šolskega leta vedno zmanjka časa. Šola jim torej o tem obdobju nič ne pove. Večina jih ima neke predsodke do Srbov in muslimanov, čeprav sami te vojne niso doživeli. Vse to je na njih prenesla netolerantna družba, naj bodo to mediji ali njihove družine. Tu je bila neka poanta. Zanimiva je primerjava njihovih izjav na Youtubu iz obdobja avdicije in izjav, ki jih zdaj dajejo na novinarskih konferencah. Zgodilo se je namreč, da to vojno zdaj dojemajo nekoliko drugače. Izvedeli so stvari, ki jih prej niso vedeli. To je bilo naše izhodišče.

Kakšno je vaše stališče do hrvaške vloge v vojni v Bosni?

Mislim, da je moje mnenje zelo dobro razvidno iz same predstave. Do konca mi ni bilo jasno, slišal sem različna pojasnila od različnih ljudi. Vprašanje je, kaj smo pravzaprav počeli tam in zakaj. Če sem namreč še leta '91 iz različnih razlogov, ko še ni bilo vojne v Bosni, lahko jasno dojel, da hrvaških tankov ni v Srbiji, pač pa so jugoslovanski in srbski tanki na Hrvaškem, mi potem ni bilo povsem razumljivo, kaj naši vojaki počnejo v Bosni. Obstajale so številne razlage: od tega, da je to hrvaško ozemlje, do tega, da je v Bosni strateška pozicija za obrambo Hrvaške, saj ima Hrvaška zelo specifično obliko ozemlja. Ideološko pa tega nisem mogel razumeti in sem se nekako znašel v vlogi otroka, ki sprašuje: »Kaj počnemo v tej vojni, očka?« Gotovo pa si takrat, leta 1991, nisem predstavljal Hrvaške kot države, v kateri se otrok, ki je rojen kot Srb, ne izreka za Srba. Taka država me absolutno ni zanimala. Če je to tisto, kar smo morali s to vojno dobiti, gre preprosto za sramoto – da smo prišli do takega sovraštva, ki po dvajsetih letih še vedno obstaja! Fant se noče opredeliti za Srba, ker so mu starši rekli, naj ne govori, da je Srb – pa je rojen v Zagrebu v srbski družini. To je slabo.

Kako je bila predstava sprejeta na Hrvaškem, v Srbiji, Bosni?

Predstava ima za hrvaško družbo neke konotacije, ki niso vsem po volji. Velikokrat se je sicer igrala v Zagrebu, a v majhni dvorani, Mislim, da bi morala Generacija najprej igrati po Hrvaški, vse ostalo pride potem. Potem bi prišla na vrsto Bosna – nismo bili v Mostarju, Banjaluki … igrala se je v Sarajevu, Beogradu, na Dunaju, zdaj prihaja v Ljubljano, Budimpešto. Gostovanje na sarajevskem MESS-u je bila izjemno katarzična izkušnja ne samo za izvajalce, temveč tudi za gledalce. Prav tako v Beogradu. Ljudem predstava nekaj pomeni. To je lep kompliment, ampak če želimo, da bi gledališče imelo kolikor toliko didaktično funkcijo, bi se morala igrati tudi drugje po Hrvaškem, a gledališča se za take predstave ne zanimajo.

Zakaj je tako?

Problem je v tem, komu so predstave namenjene. Naj naše predstave ostajajo v okviru neke kulturne elite, ki se pojavi na tistih treh uprizoritvah, in gredo potem na turnejo, ali pa naj se delajo za običajne ljudi in imajo še kakšno funkcijo poleg estetske in tega, da se pride na premiero pokazat, kdo je kdo? Če se predstavi zaradi tega ali onega razloga ne omogoči, da zaživi, potem res hitro pridemo do tega, da gledališče nima nobene funkcije, ker smo lahko opaženi le, če izzivamo neke škandale in počnemo pizdarije. Ampak družba ima danes spomin kot zlata ribica – današnji škandal je jutri pozabljen. Spet nismo nič naredili. Problem je v kulturni politiki – naj bo gledališče kot živi medij namenjeno le eliti ali pa naj bo namenjeno tudi množici in tako spet postane politično?

V kakšnem odnosu sta vaši predstavi Generacija 91.–95. in Moje srce bije zanjo, ki smo jo v Sloveniji lahko videli na lanskem festivalu Prelet?

Predstavi sta nastajali bolj ali manj v istem času in se ukvarjata s Hrvaško kot mojo domovino. Obe sta povezani z nogometom: Moje srce bije zanjo je povezana s herojsko zmago, Generacija pa z ne tako herojskim porazom proti Turkom na Dunaju. Zanimiva je bila najava v hrvaških medijih, da po 500 letih (vzporednica z mitom o Kosovu) na evropskem prvenstvu spet branimo Dunaj pred Turki. Potem smo odigrali 1 : 1 in izgubili po enajstmetrovkah. Nisem rasist ali nacionalist, sem pa kot pravi Hrvat ob tem strašno trpel. Druga vzporednica med predstavama je, da bi fantje iz Generacije lahko bili sinovi oziroma mlajši bratje žensk iz predstave Moje srce bije zanjo. Obe predstavi na nek način govorita o vplivu zgodnjih devetdesetih na sedanjost na Hrvaškem. To, v kar sem verjel pred vojno, nima povezave s tem, kar imamo zdaj. Država, v kateri živim, ni izpolnila mojih pričakovanj. Vzporednica so tudi naturščiki: to lahko imenujemo deloma dokumentarni pristop; jaz ga raje imenujem psevdodokumentarni, pa vseeno.

Vaša predstava bo festival Ex Ponto sklenila, odprla pa ga je predstava Oliverja Flijća. S Frljićem tudi sicer rada sodelujeta: pri njegovi predstavi Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! ste delali kot dramaturg, on je skrbel za dramaturgijo vaše predstave Moje srce bije zanjo, če omenim samo dve priložnosti. Na kakšen način se pri delu dopolnjujeta?

Mislim, da imava določene podobne poglede na družbo in na to, kakšna je vloga teatra in kako teater funkcionira. V tem smislu zelo spoštujem njegovo delo, in verjamem, da tudi on spoštuje moje. Po tej logiki sva tudi sodelovala. Sva pa tudi prijatelja. Mislim, da pri obeh obstaja neko prepričanje, da se o določenih stvareh lahko govori relativno direktno, da ni treba vsega početi med vrsticami in v rokavicah. On in jaz veva, da ima gledališče relativno majhen vpliv in da je človek do tega lahko zelo ciničen, kar pa ne pomeni, da gledališče ne more biti zelo direktno, skoraj kot strel v glavo. To sicer ni edini način, na katerega se lahko dela gledališče, si pa deliva omenjeno prepričanje. Trikrat sem delal z njim kot dramaturg in vedno je bila to zame dobra izkušnja in vedno je nastala odlična predstava. On je dvakrat sodeloval pri mojih predstavah, obe sta bili zelo dobri in uspešni. Če pomislim, s kom se svetovnonazorsko najbolje razumem v Zagrebu ali na Hrvaškem, bi najprej pomislil nanj, vsi drugi pridejo na vrsto precej kasneje. To je zelo enostavno. Seveda pa ni edini, ki ga cenim.

Borut Šeparović/foto Jovica Drobnjak
BORUT ŠEPAROVIĆ/FOTO JOVICA DROBNJAK
Vaše gledališče je znano po dokumentarnosti pa tudi po tem, da v predstavo pogosto vključujete gledalce. Kje potegnete mejo pri provokacijah? Se zgodi, da kdo zelo burno reagira?

Najprej glede dokumentarnosti: o gledališču nikoli ne bi želel govoriti kot o dokumentarnem, gre pravzaprav za psevdodokumentarnost. Denimo, moja predstava Moje srce bije zanjo je na nek način dokumentarna, kolikor se v gledališču prvoosebni govor nezaposlene ženske šteje za nekaj dokumentarnega. Mislim, da ni velike razlike med njenim in govorom igralke v prvi osebi, glede na dejstvo, da začasno, kot producent predstave, zaposlujem nezaposleno žensko. Oboje funkcionira enako, ima pa dokumentarnost neko družbeno in politično konotacijo, gotovo. Dokumentarizem bi raje poimenoval »gledališče laži«, ljudem namreč daje vtis, da so protagonisti avtentični ljudje, ne pa ljudje, ki so šolani za igralce, filmske ali gledališke zvezde. Zato mislim, da je dokumentarizem še bolj lažiran, skonstruiran kot običajno gledališče.

Kar se tiče participativnosti (tu gre za drug segment, ni nujno, da je nek projekt dokumentaren in participativen hkrati): delal sem nekaj projektov, ki so bili precej neposredni, ki so v precejšnji meri vključevali publiko. Pri projektu Gledališče vaše in naše mladosti je po petnajstih minutah predstave v dvorano prišla skupina igralcev in od gledalcev zahtevala, naj podpišejo pogodbo, doplačajo vstopnico ali pa odidejo. Seveda so se pojavile težave. Potem pa je igralec gledalcu ponudil veliko popusta, kot je v navadi pri podjetjih – če ste študent, dobite 50 odstotkov popusta, če pošljete esemes na določeno telefonsko številko, dobite še 50 odstotkov. Ljudje so tako morali dati denar ali iti ven. Seveda ni šlo brez težav, ampak morali so podpisati pogodbo in poslati svojo telefonsko številko. Nekateri so tudi šli. Tem je igralec, ki se je predstavljal z mojim imenom in priimkom, dejal, da lahko sodelujejo v nadaljevanju predstave, ampak samo, če jih za to lahko plača. Tako so bili plačani, da gledajo ali sodelujejo. Potem jim je začel igrati Handkejevo Žalitev publike v najhujši izvedbi, igral z njimi pingpong in jih tepel – ne močno, ampak z žogicami za pingpong. Gledalci, ki so ostali v dvorani, pa so Žalitev publike dobili preko klicev na njihove telefone iz telefonske centrale. Oder je bil cel čas prazen, tako da je vse skupaj delovalo precej nenavadno.

Ko smo pri provokativnosti … slišal sem, da vaše stališče v predstavi Mauzer, ki se ukvarja z življenjem Anteja Gotovine, ni povsem jasno izraženo.

Rekel bi, da je za Hrvate tudi to preveč. Da se razumemo: ne mislim, da bi bilo treba v teatru delati na način, kot da je Gotovina izključno kriv. Vidim vsaj dve, tri plati. Kot kviz, pri katerem se trije ljudje predstavljajo za isto osebo, a le eden od njih govori resnico. Nato jih nekdo izprašuje in skuša ugotoviti, kdo je ta. To je bila strategija, ki sem jo uporabil pri stvarjenju identitete. To mi je pomagalo pokazati, da Gotovina nima ene uradne, herojske identitete. Kar je gotovo. Kdor hoče odločiti, katera zgodba je prava … naprej se ne bom vtikal. Gotovinova odvetniška ekipa, ki je skušala prepovedati knjigo, na kateri temelji drama, naj bi razmišljala tudi o tožbi proti tej predstavi. To pove dovolj.

Razredni sovražnik je vaša prva režija v Sloveniji. Kaj lahko pričakujejo gledalci?

Proces je zelo zanimiv, ukvarjamo se s kultno predstavo, ki jo je režiral Vito Taufer pred devetindvajsetimi leti v Mladinskem gledališču. Premiera bo 12. decembra, natančno 29 let po Tauferjevi premieri v isti dvorani SMG. Predstava ne temelji na izvirnem dramskem tekstu Nigela Williamsa, pač pa na videoposnetku Tauferjeve uprizoritve. V tistem času je predstava imela svoj gledališki, družbeni in tudi politični pomen, mi pa odkrivamo njene današnje potenciale. Govori o družbenih, ekonomskih odnosih, o šolstvu pa tudi o problemu nasilja. Gre za univerzalne probleme.

Načrti za prihodnost?

Rad bi delal projekt z ljudmi, starejšimi od petinpetdeset let, ne z igralci, pač pa z ljudmi, ki jih družba dojema kot iztrošene, kot ljudi, ki se jim počasi izteka rok trajanja. Da bi videli, kako razmišljajo o življenju. Rad bi jih vprašal, katera minuta, od vseh tridesetih milijonov minut, ki so jih preživeli, jim je najpomembnejša. O tem bi govorila predstava: kaj pomeni ena minuta njihovega življenja.

Slišal sem, da razmišljate tudi o obsežnejšem projektu, o ustanovitvi nekakšnega centra za kulturo mladih, kjer bi z naturščiki kontinuirano ustvarjali družbeno angažirane predstave … Kako je s to zamislijo?

Še z ljudmi, ki igrajo v predstavi Generacija, čeprav je postala precej uspešen izvozni proizvod, se ne da kontinuirano delati. Predstava je še vedno na repertoarju, ampak zamisel o delu z mladimi (ni nujno, da gre le za njih dvanajst, ampak da se začne neka fluktuacija) je odvisna od tega, koliko bi jaz imel živcev prositi denar za projekte, predstave, torej za rezultate, ne pa za ta tip dela z ljudmi. Imel sem podobno izkušnjo v devetdesetih in resnično nimam več živcev, da bi se ukvarjal samo s tem. Projekti dobijo super kritike, ni pa interesa, da bi se delala neka vrsta socialnega angažmaja za mlade, da bi teater imel več kot le estetsko funkcijo, da bi imel neko družbeno vlogo.

Naredil sem sicer še eno predstavo, ne z vsemi dvanajstimi igralci iz Generacije, ampak samo s šestimi, imenuje se Vatrotehna 2.0. Ni pa niti sredstev niti moči, da bi to nadaljeval. Potrebuješ prostor, neko logistiko in nekdo mora reči V redu, pokaži, kaj znaš. Zdaj imamo dva dobra izdelka in ve se, kaj je Montažstroj počel v devetdesetih. Delajmo recimo štiri leta, kontinuirano, potem pa ocenjujmo. Ne moremo ocenjevati vsakega leta posebej in delati na ta način, tako ne gre.

Povezani dogodki

Nika Arhar, SiGledal, 24. 9. 2011
Kako zveni rokenrol nove teatrske akcije?
Nika Leskovšek, 19. 9. 2011
Ali smo sploh še sposobni upora?
Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 22. 9. 2011
Kosovski rokenrol – z glasbo proti sistemu
Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 7. 4. 2012
»Človek se mora nekoliko zapreti v stolp«
Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 23. 11. 2011
Večer spomina na Barbaro Sušec Michieli
Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 10. 12. 2012
Maja Cerar: »Ne popuščam tam, kjer preprosto vem, da moram vztrajati«