Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 12. 1. 2012

Ekart: Trend, da je treba vse jemati z distanco, gre v škodo gledalcu

Intervju z vsestranskim igralcem in režiserjem Primožem Ekartom. Novembra 2011 je s pomočjo dramaturginje Simone Hamer luč sveta ugledala njegova režija teksta Simone Semenič »zgodba o nekem slastnem truplu ali gostija ali kako so se roman abramovič, lik janša, 24-letna julia kristeva in incialki z.i. znašli v tobačku oblačnega dima«. Predstava je posebna tudi zato, ker se igra ob vikendih v ljubljanskem stanovanju Ekartovih in jo lahko hkrati gleda le šest povabljencev. Naslednja ponovitev bo 15. januarja.

Primož Ekart / foto Peter Uhan

Ste režiser, ki si za režijo brez strahu izbira slovenske novitete. Zanima me, zakaj, in kaj je bil odločilni impulz za režijo Zgodbe o nekem slastnem truplu?

Če sami ne bomo igrali slovenskih tekstov, kdo jih pa bo? Če želimo imeti dobro dramatiko, moramo igrati slovenske tekste. S tem se povečuje kvantiteta pisanja slovenskih tekstov in jasno tudi kvaliteta. Ne bom rekel, da načrtno, ampak stalno imam v mislih, da je treba najti kakšne nove slovenske tekste, in po neki sreči oziroma kakorkoli jih najdem.


Impulz za Zgodbo o nekem slastnem truplu pa je bil ta, da sem na bralni uprizoritvi slišal ta tekst, ki se me je zelo dotaknil, zdel se mi je zanimiv in odlično napisan. Imel je vse kvalitete in sem si rekel: To je treba uprizoriti. Poklical sem Simono (Semenič, op. a.) in sva se zmenila.


Gre za tekst, ki je večinoma sestavljen iz režijskih opomb. Kakšen odnos imate kot režiser do predloge? Koliko svobode si vzamete pri preoblikovanju?


Zdi se mi, da sem še pripadnik generacije, ki na nek način spoštuje avtorja, predvsem, če je dober. Slabo napisanih tekstov se sicer tudi nihče ne loteva. Če sem si dobro napisan tekst torej izbral zato, ker sem v njem nekaj našel, na vsebinski ali na kakršnikoli drugi ravni, se mi zdi neumno ta tekst po svoje napisati. Zdi se mi bolj pošteno napisati novega. Je pa jasno, da je v tej postdramski dobi na uprizoritveni ravni ogromno tega – jemlje se klasične tekste in se jih na različne načine preoblikuje. Ampak meni kot gledalcu, ki gleda take predstave, se mi zdi to velika škoda – škoda za avtorja teksta, za uprizoritev. Tako da se, če se le da, držim tega, kar je napisal avtor.


Črtanega pa v Zgodbi ni tako rekoč skoraj ničesar. Črte po navadi uporabljam takrat, kadar je materiala ogromno, kadar se kaj ponavlja. Saj črta ni najhuje, kar se lahko zgodi. Črte so lahko avtorju v prid. Pomembna je uprizoritev, njej pa je včasih bolj v prid, da so kakšne stvari povedane bolj na kratko ali na druge načine, z drugimi izraznimi sredstvi. Glavno je, da ideja uprizoritve ostane. Nisem pa pristaš tega, da se tekst na novo piše, da se uporablja takšne in drugačne metode preoblikovanja teksta. Črte se mi sploh ne zdijo problematične.


V tekstu se pojavljajo zgodbe o trpljenju mladih žensk, ki temeljijo na resničnih osebah in dogodkih. Je obstajala nevarnost, da bi uprizoritev zašla v nepotrebno patetiko ali moraliziranje?


Pred to nevarnostjo, ki pri taki tematiki obstaja, je varnostno zavoro vgradila že Simona, saj se neprestano kot avtorica tega zaveda in je to v tekstu tudi jasno izrečeno. Tako da smo sledili temu, kar je ona napisala, in tudi v sami uprizoritvi smo z nekimi sredstvi pustili, da tekst spregovori sam zase, da ga ne poudarjamo in ne peljemo v neke stvari. Po drugi strani pa se mi zdi, da se gledalci malce preveč bojimo čustev v gledališču – če so prava, iskrena, prijetna, zakaj jih ne bi v gledališču doživljali. Mislim, da nam gre trend, ki ga ima gledališče zadnja leta – da je treba vse jemati z distanco, ironijo, cinizmom – v škodo in s tem izgubimo precejšen del tistega, kar nam gledališče lahko da.


Kako je uprizoritev komentirala avtorica teksta?


Simona je bila nad uprizoritvijo navdušena, zdelo se ji je neverjetno, da smo vse, kar je napisala, tudi odigrali. Mislim, da se je je uprizoritev tudi zelo dotaknila.


Zdi se, da ni vaše režije brez neposredne bližine med gledalci in ustvarjalci. Tokrat ste šli še korak dlje, saj se predstava igra pri vas doma, postavitev pa poleg dveh igralcev sprejme le šest gledalcev. Zakaj odločitev za tako intimen format?


Delno je šlo za nek notranji impulz oziroma intuicijo. Zdelo se mi je, da tudi sam naslov, večerja za eminentne goste, nekako narekuje tako uprizoritev. Ravnal sem v skladu s tem občutkom, s tem prvim impulzom, ki sem ga dobil ob poslušanju, branju tega besedila – da ga je treba uprizoriti v najintimnejšem krogu, za jedilno mizo. Mislim, da je bil ta občutek pravi.


Je pa res, da me v glavnem nese v to, da se avditorij in oder nekako zbližujeta. To je verjetno posledica tega, da se me v gledališču dotakne predvsem iskrenost, verjetnost. To se doseže z igro, ki je tako rekoč filmska, ki uporablja minimalna sredstva. Tako je lažje doseči igralsko iskrenost kot, recimo, v Gallusovi dvorani, kjer moraš uporabljati neka druga sredstva. Ta pogled bližnjega plana mi je zelo blizu, zato me mogoče zadnje čase privlači film. V gledališču imaš v glavnem total, mene pa privlači tudi bližnji plan.

 

Kako se v tako intimni situaciji počutita igralca?


Za igralce je to na nek način zelo drugače, kot kadar igrajo predstavo v italijanski škatli, ko je avditorij v temi in se gledalcev ne vidi. Tukaj so gledalci na pol metra in mislim, da Branko (Jordan, op. a.) in Iva (Babić, op. a.) uživata v tem in energija, ki jo dobivata od gledalcev, ta neposredni odziv, ko vsakega gledalca posebej vidiš v globino duše, je po moje izjemna in dragocena izkušnja, ki jo kot igralec nimaš priložnosti velikokrat doživeti. Mislim, da to cenita in zelo uživata v tej bližini. Zdi se mi, da je ta užitek na obeh straneh, tudi na gledalski strani.


Kakšen odnos sicer kot režiser vzpostavljate do igralcev?


Ne verjamem v avtoriteto, ki se doseže z vpitjem, žaljenjem igralcev. Tudi ne verjamem, da tak način dela prinese kakršnekoli podobne rezultate. Kot igralec iz izkušenj vem, da sem kot igralec najboljši oziroma da lahko dam vse od sebe le v kvalitetnem delu z režiserjem, to pa vsebuje vsaj spoštljiv medsebojni odnos, pri katerem se oba ustvarjalca cenita kot ustvarjalca in eden drugemu omogočita prostor za svobodno in kvalitetno kreativnost. In samo tako delo lahko prinaša rezultate. Jasno pa je, da smo ljudje različni, režiserji smo različni, eni delajo tako, drugi drugače. To je pač moj način dela. Mislim, da sem do sedaj imel srečo in priložnost delati z najboljšimi igralci, da smo zelo lepo šli skozi cel proces in da se to tudi pozna na predstavah. Pomemben del uprizoritve predstave je namreč tudi proces dela – ni pomembno le, kakšna je uprizoritev, pomembno je tudi, kako tista dva, tri mesece delaš predstavo. To se mi zdi nujno.


Predstava se igra pri vas doma, eno od obeh vlog igra vaša partnerka. Zakaj za vlogo moškega niste zasedli sebe?


Zato, ker sem ugotovil, da je režija in igra obenem zelo zahtevna zadeva. Meni je še nekako šlo, ko sem delal monodrame, medtem ko igrati in režirati še ostale … saj se da, ampak trpi kvaliteta ali igre ali režije. Tako da se mi zdi edina pametna in normalna poteza, da takrat, ko želim režirati, ne igram. Branko je igralec, ki je izvrsten in je to stvar naredil stokrat bolje kot bi jo jaz, če bi tudi režiral.


Opazil sem, da spretno vključujete obstoječe stanovanjske elemente … Ste sploh postavljali sceno?


Ko delaš v nekem določenem prostoru, je tako, kot da bi ti scenograf na začetku študija že postavil celotno sceno. Scene ni bilo treba postavljati. V takem primeru imaš dve možnosti: lahko rečeš, da boš igral v svojem stanovanju, in ga scenografsko preoblikuješ v gledališče – narediš tribuno, sceno in imaš malo gledališče. Kar pa mislim, da ni smiselno, potem je že bolje iti v malo gledališče. Če delaš v svojem stanovanju, je kvaliteta to, da pustiš stanovanje tako, kot je, in to na nek način spet vnaša neko novo plast ali nek nov pogled, neko novo kvaliteto.


Iva Babić v vlogi Trupla, fotografija s predstave / foto Primož Ekart
Iva Babić v vlogi Trupla – fotografija s predstave / foto Primož Ekart


Bodo gledalci ostali le povabljenci ali boste vstopnice ponudili tudi na trgu?


Ne, ta predstava ne bo šla na trg. Mislim, da je eden od čarov te predstave ta, da so tam, za našo mizo, v naši jedilnici ljudje, ki jih na nek način ali spoštujemo ali jih imamo radi ali cenimo njihovo delo. To so ljudje, s katerimi imamo vzpostavljen nek odnos, konec koncev jih povabimo v svoje stanovanje. Mislim, da bo tako ostalo, predstava se bo igrala pri naju doma. Če pa bomo povabljeni na kakšne festivale ali h komu, ki bi si zaželel predstavo ponuditi svojim prijateljem, bomo o tem, kaj to pomeni in kako to speljati, pač razmišljali takrat.


Od sredine devetdesetih ste samostojni kulturni delavec. Kdaj razmišljate o stalni zaposlitvi v kakem gledališču?


Sem samostojni kulturni delavec od leta 1996. Ta status pomeni, da imaš malo večjo svobodo – predvsem svobodo, da se odločaš o tem, kaj boš počel, kaj te v določenem trenutku zanima. Ima tudi slabe strani, finančne, ampak zaenkrat moram potrkati, se ne bi pritoževal. Imeti moraš žilico za dobro organizacijo in malo več delaš, kot če bi bil samo igralec, ker so še stvari, s katerimi se moraš ukvarjati, da lahko delaš (v smislu produkcije in podobnega). Tako da je pač malo več dela, ampak za zdaj mi je to še v dovoljšnje veselje, da se ukvarjam tudi s tem. Stvar je zabavna. To je bistvo.


Leta 2011 ste se vpisali na podiplomski študij filmskega in televizijskega ustvarjanja. Se v prihodnosti morda bolj vidite pri filmu kot v gledališču?


Zaenkrat ne razmišljam o prihodnosti tako, da bi karkoli načrtoval v smislu kariere. Vem, da bom leta 2013 posnel igrani film, ker je to del mojega študija. Vem, da bom temeljiteje spoznal film in delo na filmu. To mi za zdaj zadošča. Mislim pa, da sta gledališče in film zelo podobni stvari – gre za pripovedovanje zgodb z uporabo različnih jezikov. Želim si, da bi lahko na nadaljnji poti svobodno prepletal vse te stvari, ki me zanimajo – igranje, režiranje v gledališču, mogoče tudi režija na filmu ali pisanje za film.

Primož Ekart

Katja Čičigoj, SiGledal, 26. 5. 2012
Gledalec kot gost
Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 7. 10. 2011
Slehernik v vsem svojem neumnem prizadevanju za preživetje
Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 24. 5. 2013
Danes streaming premiere predstave Pritisci moje generacije
Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 29. 3. 2013
Jasna Žmak: Mladi dramatiki so marginalizirani po vsej regiji
Gost

Zagotovo ena izmed boljših predstav! Bravo!

12. 1. 2012